40 dni je trajala najina odsotnost od doma. Precej več, kot sva nameravala. A Maša in Sara sta se odlično izkazali brez naju. Neverjetno, kako veliki in samostojni sta že. Vsakič, ko ju vidim v tem prehodno dekliško-odraslem obdobju, pomislim na to, kakšno srečo smo imeli, da smo s potovanji začeli že, ko sta bili še v plenicah. Torej dovolj zgodaj, da smo skupaj doživeli nekaj izjemno čarobnega, prepotovali svet. Danes vem še nekaj več. Bolj kot kadarkoli prej sem hvaležen za to, da se nam na nobenem potovanju ni pripetilo nič, s čemer bi bilo resneje ogroženo naše zdravje ali življenje. Ne bom našteval drznih izzivov, ki smo se jih lotevali ali nevarnih pripetljajev, ki smo jih prestajali. Tako ali tako so zapisani nekje na teh straneh. Skratka, hvala vsem dobrim mislim in silam, ki so poskrbele za nas.
Da se razumemo, ne gre za nobeno streznitev, novo poglavje ali večjo spremembo, ki bi resno vplivala na naša prihodnja potovanja. Gre za novo spoznanje, s pomočjo katerega bodo naša bodoča potovanja morda drugačna. A treba je pustiti času, da naredi svoje. Bomo videli naslednjič, ko se odpravimo na resnejše potovanje.
Seveda, nezgoda! Morda je videti, da sem zavezan k molčečnosti ali da kaj skrivam, ker ne želim povedati, kaj se je pripetilo. Ničesar ne skrivam, razen podrobnosti, o katerih ne želim govoriti. Vsaj ne tukaj, javno. Zraven tega na teh straneh ne želim videti črne kronike, sploh ne o samem sebi!
Resda se s tem, kar zapišem na teh straneh, pogosto razgalim in povem več intimnih zadev, kot se spodobi, a tokrat tega ne bom storil. Vsaj kar se podrobnosti o nezgodi tiče. Z največjim veseljem pa povem, da sem bil včeraj v UKC, kjer so slovenski zdravniki požegnali delo kolegov iz Kirgizije in povedali, da se rane celijo v pravi smeri in da bom čez nekaj tednov v redu.
To je to!
Prispevki z vtisi s potovanja po Svileni cesti sledijo.
Presneti komarji! Kaj češ, ste pač kompenzirali s srčnimi ljudmi. 😉 Vsekakor nenavadna destinacija za obisk. Že zato najbrž vredna obiska.
Belorusija – zelo lepa izkušnja, nepozabna. Predvsem zaradi srčnih ljudi. Edino komarji so bili nadležni, ker jih je res ogromno. 🙂
Tudi midva. Zelo!
Mi smo samo samo veseli, da sta doma! Zelo!
Res je, da bo le na koncu vse v redu. Zapisi so v nastajanju, začnem v nedeljo.
Se spomnim, da si omenjala Belorusijo. In, kako je tam?
Važno je, da so vsi koščki sedaj celi. 🙂 Se veselim prebiranj novih zapisov.
Mi smo bili letos tudi v bivši državi SZ, a povsem na drugem koncu – Belorusija.
važno, da je/bo na koncu vse ok!