Neuravnoteženo potovanje po svileni poti

Tudi tokratno potovanje je bilo tako zahtevno, da preprosto ni bilo časa, da bi doživljanje zapisoval sproti v obliki prispevkov na teh straneh. No, čas bi si že lahko vzel, a ker sva tega že tako imela skopo odmerjenega, ga nisem želel nameniti pisanju prispevkov. Zraven tega sem mnenja, da se je na potovanju treba soočiti in obremenjevati s tistim, kar se nam dogaja na samem potovanju, ne pa s tem, da bi bili ves čas v stiku s tistim, kar smo pustili doma. Bolj kot znamo odrezati popkovino in pozabiti na dom, več kapacitet imamo za doživljanje tega, s čemer se soočamo na samem potovanju. Bolj kot se odklopimo od domačih ljudi in navad, bolj absorbiramo deželo, po kateri se pravkar potepamo. Saj menda zaradi tega potujemo, mar ne? Zaradi tega, da doživljamo! Seveda del doživetij radi delimo z vsemi, ki jih to utegne zanimati. Temu je tudi namenjena ta stran, na kateri se trudimo ne objavljati instant novičk, kot na drugih virtualnih zidovih, temveč predelane vtise s potovanj.

Pred samim potovanjem sem zapisal, da se na pot odpravljava brez konkretnih pričakovanj. Kaj lahko o tem zapišem danes, ko je potovanje za nama?

Srednji Aziji se nismo zaman tako dolgo izogibali. Gre za regijo, ki ne ponuja naravnih znamenitosti kot Argentina ali Avstralija, kulturnega šoka kot Indija ali Kitajska ter kulinaričnih dobrot kot Tajska ali Šrilanka. Seveda ima Srednja Azija svoje posebnosti, lepote in dobrote, ki pa so (glede na to, kar sva do sedaj doživela in videla) zmernejše. Zraven tega je bilo samo potovanje izjemno zahtevno. Tudi če ga primerjam z Afriko, je bilo potovati po svileni poti pogosto zahtevnejše, kot čez Afriko. Pri tem gre za dva parametra, da se tako izrazim; prvi je zahtevnost potovanja, drugi je užitek v potovanju. Naj pojasnim. Zahtevna potovanja so nam vedno izziv, a zahtevnost se mora uravnotežiti z užitki, ki jih potovanje nudi. Na primer; 8 ur jahati na motorju po zdelanih cestah je garanje, a če pri tem srečuješ zanimive ljudi, opazuješ zebre, slone ali krasno pokrajino, se konec dneva pripelješ do kampa, kjer se lahko stuširaš, dobro naješ in usedeš, so to užitki, s katerimi je ves trud poplačan. Garanje, ki ga vložiš v potovanje je uravnoteženo z užitki. Najino potovanje po svileni cesti ni bilo uravnoteženo. Daleč od tega. (Pa sploh ne zaradi težav, ki sva jih imela na koncu.)

Sicer brez pričakovanj, a z očitno previsoko zastavljenimi cilji. Prevoziti 8000 kilometrov z motorjem v 30 dneh po obupnih cestah in brezpotjih, skozi puščave in preko gorovij, mimo tisoč policijskih kontrol, čez sedem nenavadnih dežel, je bil cilj, ki sva si ga zastavila. Veliko preveč. A to sva spoznala šele po kakšnem tednu na cesti, ko sva cele dneve šibala in šibala po neskončnih cestah brez ene same znamenitosti, ki bi naju pritegnila dovolj, da bi se zaradi nje ustavila. Dvanajsti dan sva prišla do prvega mesta, ki sva si ga imela namen ogledati! Ste že kdaj potovali 12 dni do tja, kamor ste nameravali? Saj veva, da je pot cilj, zato sva tudi s tega potovanja prinesla marsikatero izkušnjo. Ne pa tudi recepta. Recepti jedi, ki nam v deželi, po kateri potujemo, teknejo, so moji najljubši spominki. Iz Srednje Azije si nisem prinesel nobenega.

Sabrina je pravkar rekla: “Glede na dane razmere sva se imela zelo fajn!” To je to, kar šteje!

Neskončna prostranstva so šele v Pamirju začela dobivati privlačno obliko.