Pred nedavnim sem pisal o tem, da je potrebna le malenkost, da se jeziček na tehnici prevesi v pravo smer, da se sanjač odloči za potovanje in postane popotnik. A tudi tisti, ki imamo že kar nekaj popotniške kilometrine za seboj, potrebujemo poriv, da se odločimo za potovanje. Sanjač oziroma tisti, ki še ni potoval, potrebuje seveda drugačno spodbudo, kot izkušen popotnik. A vsi potrebujemo nekaj. Karkoli, kar v nas vzbudi željo, da bi potovali. Neke vrste iskrico, ki bo zanetila ogenj neustavljive strasti do potovanja. Tisto strast, vpričo katere preslišimo ovire, ki jih postavlja razum in poslušamo srce. Le srce nas pripelje v središče dogajanja, kjer doživljamo z vsemi čuti in z njimi srkamo vase svet okoli nas. To sem zapisal v Ekvadorju, po vzponu na šesttisočak Cotopaxi.
Nekaj iskric za pomoč pri prebujanju strasti po potovanjih:
Rajska plaža? (Mehika 2006)
Zgodovinska znamenitost? (Kitajska 2010)
Naravna znamenitost? (Namibija 2016)
Srečanje s povsem tujo kulturo? (Iran 2011)
Sončni vzhod ali zahod za pravljično kuliso? (Indonezija 2009)
Predajanje skrivnostnim čarom sveta? (Sudan 2016)
Blišč velemest? (New York 2010)
Interakcija s pristnimi ljudmi? (Kitajska 2010)
Safari? (Zambija 2016)
Neskončna prostranstva? (Argentina 2009)
Občutek samote in neodvisnosti? (Avstralija 2010)
Želja po razumevanju drugačnosti? (Laos 2012)
Preizkušanje lastnih meja in vzdržljivosti? (Ekvador 2010)
Razvajanje brbončic s poskušanjem eksotičnih dobrot? (Indija 2016)
Vas je katera od fotografij dovolj navdušila, da ste pripravljeni preslišati razum in prisluhniti srcu?