Poletje je čas oddiha in počitnikovanj. Tako nas vsaj prepričujejo oz. so nas že prepričali, saj julija in avgusta najbolj množično potujemo. Morda pa tako ravnamo, ker je poletje čas počitnic in dopustov. To resda prinese vročino, gnečo, višje cene in še marsikaj, kar nam sicer ni všeč, a to je treba pač sprejeti kot del počitnic in se prepustiti uživanju. Sicer lahko zaslužen dopust postane nočna mora, česar si najbrž nihče ne želi.
O tem sem razmišljal, ko sem prikolesaril do sicer idiličnega Kotorja in zagledal tega kolosalnega vsiljivca.
Res ne vem, kako naj to situacijo drugače imenujem. Saj je v mestece, ki ima manj kot tisoč prebivalcev, tako v enem dnevu obiskalo nekaj tisoč obiskovalcev. To se najbrž ponovi skorajda vsak dan v turistični sezoni. Si predstavljate, da bi se po vaši ulici vsak dan sprehajalo na tisoče tujcev, ki bi sledili tipu v kapi, ki ima v eni roki pisan dežnik, v drugi pa megafon iz katerega donijo vam popolnoma nerazumljive besede? Malce karikiram, a resnica ni daleč od tega. Krasno utrjeno mestece, ki je zraslo v skritem kotičku zaliva Boka Kotorska z namenom ostati skrito pred očmi vsiljivcev, se danes na vse pretege trudi, da bi jih pritegnilo čim več. Seveda novodobni prinašajo dobiček. Samo vstopnine na obzidje bi naj prinesle 300.000 evrov letno. Dubrovniško obzidje baje prinese 5 milijonov evrov letno. Jasno, da križarke sprejemajo z odprtimi rokami.
Turizem je postal masovna industrija. A na srečo to ne pomeni, da smo temu podvrženi vsi, ki se gremo popotnike, dopustnike ali turiste. Res pa je, da postaja vedno težje, izogniti se posledicam masovnega turizma in najti svoj košček sence. A ni to zanimivo; vsi si želimo imeti plažo, tlakovano uličico ali antični teater zase, a vendar se tja podamo v višku turistične sezone, ko ne gre drugače, da si to, zaradi česar smo tja prišli, delimo z drugimi. Verjamem, da so tudi takšni, ki so radi v gneči, a jaz jih ne poznam.
V vseh teh letih potikanja po svetu nam je postalo jasno, da je to najučinkoviteje storiti tako, da ne potujemo v glavni sezoni. Kar seveda ni skladno z zapisanim v prvem odstavku, a je v resnici najboljša metoda. Po naših izkušnjah seveda, najbrž ima kdo boljšo. Tako sem pred leti na enem izmed potepov po Balkanu z motoristi, prvič obiskal plažo v Makarski, ki je ena najlepših mestnih plaž, kar sem jih videl. Bilo je izven turistične sezone in plaža je samevala, le prod, borovci in pogled na Biokovo. Skratka, popoln prizor. Leto ali dve sem tja peljal Sabrino, da ta prizor delim z njo. A bilo je julija. Plaža je bila polna do zadnjega centimetra. Kar ni le vzelo pridiha popolnosti, ampak naju je navdihnilo, da od tam čim prej zbeživa.
Podobno smo letos obiskali Santorini v času prvomajskih praznikov, ko se je v morju že bilo mogoče kopati, a plaže so še samevale. Ne znam si predstavljati, kako je tam danes, sredi julija. O Santoriniju kdaj drugič.
Seveda pa je treba priznati, da so počitnikovanje, dopustovanje in vse druge oblike potovanja podvržene izjemno širokemu naboru okoliščin, ne le izbiri časa. Čas potovanja je tako le ena od okoliščin, ki jih moramo upoštevati. Tako je, ne glede na izkušnje, včasih treba narediti izjemo, oziroma se prilagoditi. Tako so se nama s Sabrino ta vikend nekatere okoliščine zdele primerne in sva se zapeljala na morje. Resda naju je danes na motorju večkrat pošteno namočilo, da sva spala v kontejnerju, da je bila gneča in da sva se pošteno namučila, a bilo je vredno. Če ne zaradi česarkoli drugega, zaradi pristnega borovničevega zavitka v narodnem parku Risnjak!
