Še vedno sem v Črni gori. Seveda le na »papirju«, saj je bilo letošnje kolesarjenje po Balkanu tako krasno doživetje, da ga ne morem opisati v nekaj stavkih, kljub temu, da gre za kraje, ki so marsikomu blizu oziroma znani.
Virpazar me spominja na malce večja obcestna postajališča s čajkanami, ki sva jih lani obiskovala na svileni poti preko Srednje Azije.
Nekaj gostilnic in hotelčkov nametanih vzdolž glavne ceste tik ob Skadrskem jezeru.
Nekateri iščejo sobo z vinom, drugi avtokamp z mlekom. Kako smo si različni!
Sledila je dolga etapa vzdolž južne obale Skadrskega jezera. Tukaj me je čakalo presenečenje, saj je ta del Črne gore poseljen z albansko govorečim prebivalstvom. Kar je zame predstavljalo razliko le v tem, da je svinjino zamenjala teletina. To seveda ni imelo vpliva na kolesarjenje, kot ga je imela sama cesta. Ta se je vila gor in dol, gor in dol, tako sem kljub temu, da sem bil ta dan na najvišji točki 480 metrov, pridelal 1700 metrov vzpona. Imajo pa v teh krajih očitno drugačno mersko enoto, saj je bila na 480 metrov visokem prelazu, tabla 900mnm.
Narava na tem koncu je prekrasna; kostanjev gozd tako blizu morja. S kostanji kot jih pri nas ne poznamo.
Albanija. Morda kdaj drugič.
Raje sem se zapeljal do Ulcinja. Tam sem si privoščil počitek (to pomeni, da sem ta dan prekolesaril le 40 kilometrov) in se poskusil izdajati za dopustnika, kar pa mi ni šlo najbolje od rok.
Kadar je bila priložnost, sem se popoldan, po zaključenem kolesarjenju, ulegel kar na prod, pesek ali beton, kakršnakoli že je bila plaža in zaspal kot klada. Tako sem malce napolnil baterije po napornem kolesarjenju.
Kot rečeno, razgledi v Črni gori so krasni. Od jezer,
rek,
morja,
do hribov.
Priganice za zajtrk.
Ulcinj je bil najjužnejša točka moje tokratne poti in ni mi preostalo drugega, kot da se obrnem nazaj proti severu in domu. Žal pa sem moral ubrati pot po magistrali, saj drugih možnosti skorajda ni. Koliko sem lahko, sem se glavni cesti izognil, a sem kljub temu večino poti prekolesaril po tej prometnici. Menda najnevarnejša kolesarska etapa, kar sem jih prevozil. V primerjavi s kolesarjenjem po jadranski magistrali, je bil tudi spust po bolivijski cesti smrti mačji kašelj.
Ta črni zlodej me sicer ni preganjal po magistrali, je bilo pa fino videti tako krasen navtični muzej.
Na Debelem bregu sem Balkan zapustil in se vrnil v EU oz. njeno najmlajšo članico. Tja, kjer limonada deset kilometrov od morja stane 25 kun.