Sedaj, ko je pomlad menda že zares v polnem zamahu, sem se spomnil še enega načina, na katerega je mogoče preživeti aktivni dopust. Mimogrede, danes zjutraj sem razmišljal o tem, če je alternativa aktivnega dopusta pasivni dopust in če je, zakaj se ta nikoli ne promovira? A ker tega načina preživljanja dopusta zaenkrat še ne obvladujemo dovolj dobro, se v to ne bom spuščal. Zato tudi ne pišem o naših potovanjih, kot o aktivnem preživljanju dopusta, saj drugih oblik, kakršnekoli že so, ne prakticiramo.
A preden preidem k dejstvu, moram zapisali še tole. Letošnje leto je že bilo dokaj pestro, saj smo se potepali že po Tajskem in Burmi, pohajkovali po grškem otoku, se podili z motorjem enkrat po Avstriji in drugič po Balkanu. A v naslednjih mesecih se obeta še več takšnih in drugačnih potovanj. Ravno prav, da lahko vmes zajamemo sapo, nič kaj več. Zato bo pisanje na teh straneh v tem času morda videti malce nepovezano ali celo nepredelano. Morda pa tudi ne. Pustimo se presenetiti.
A pojdimo lepo po vrsti, s potovanjem, ki je naslednje, vsa, ki mu sledijo, naj lepo počakajo.
Torej, kolesarjenje. Pravzaprav kolesarsko potovanje, če želim biti konsistenten.
Ne vem, kako bi temu rekel; morda jugo-nostalgija ali kaj drugega, skratka, nekako se ne morem znebiti želje po potovanjih po Balkanu. Ma ne, ni jugo-nostalgija, saj ničesar iz tistih časov ne pogrešam, gre za nekaj drugega. Morda se ravno zato, ker ne najdem odgovora, vedno znova tja podajam.
Letos se s kolesom podajam tja, »gdje vječno sunce sja«. Saj vemo, kje je to, a ne? Ja, Makedonija! V tem trenutku, dokler ne začnem pritiskati na pedala, ni kaj dodati. Morda le to, da sem končno naredil posebno stran kolesarska potovanja, saj se je tovrstnih potovanj nabralo že kar nekaj.