Makedonija, nič po načrtih, a vse je v redu

Danes je tretji dan moje letošnje kolesarske eskapade. Tokrat prvič po državi, ki nima morja. Kot, da je morje ne vem kaj. Pa je! Sploh v mesecu maju, ko so vremenske razmere v notranjosti nestabilne in je na morju že dovolj toplo tudi ponoči. Zaradi kampiranja, seveda. Pa tudi terapevtskega namakanja v mrzli vodi po kolesarjenju.

Tako pa sem se kljub pripravam znašel v več nepričakovanih situacijah, ki se jim sproti prilagajam. Nič resnega. Morda le to, da sem načrtoval tri vzpone čez dva tisoč metrov, a so me prizori snega, s katerim so pokrite gore, ki jih je mogoče videti iz Skopja proti jugu in zahodu, prepričali, da je bolje, da se držim pod dva tisoč metri. Zraven tega, me je včeraj v to prepričal še čuvaj naravnega rezervata. Iz Skopja sem zjutraj pričel z blagim vzponom proti rezervatu Jasen, od koder sem nameraval nadaljevati proti jugu vzdolž lepega jezera, kjer sem nameraval na črno kampirati. Po štirih urah in 40 kilometrih kolesarjenja bolj ali manj navkreber, sem dokaj utrujen, (z vso prtljago, se razume) prikolesaril do zapornice, onkraj katere sta položaj branila dva gromozanska psa. Na tabli je pisalo, da cesto za promet v smeri, kamor sem nameraval, odprejo med 16. in 18. uro. Dve uri čakanja! A že čez deset minut se je prikazal čuvaj in rekel:”Sa točak ne!” S kolesom ne! Dajala sva se kakšnih deset minut, a ni popustil, s kolesom je vožnja skozi rezervat prepovedana (tako on, na nobeni tabli ne piše). Obrnil sem se in odkolesaril nazaj v Skopje. Načrti so padli v vodo. Tudi danes so in jutri bodo, preverjeno! A dokler še lahko ves dan kolesarim, najdem kaj za pojest in prostor za spanje, je vse v redu.

Vtisi sledijo, ko se jih nabere dovolj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.