V Skopju sem srečal kar nekaj (lokalnih) kolesarjev in še nekaj v Bitoli. Sicer pa le tu in tam kakšnega domačina na kolesu. Izven mest niti enega. Sprašujem se, zakaj? Lani in tudi na prejšnjih kolesarskih potovanjih sem jih vedno srečeval, kolesarje popotnike. V Makedoniji sem danes deseti dan in nisem srečal niti enega. Najbrž tisti, ki potujejo s kolesi, o Makedonskih razmerah za kolesarjenje vedo nekaj, česar jaz nisem, preden sem se sem odpravil. Pravzaprav še danes ne vem. Tudi začudeni pogledi domačinov v bolj odročnih krajih in njihove besede, mi dajo vedeti, da najbrž tudi njim tovrstno kolesarjenje ne gre v račun.
Dežele v tem delu Evrope že kar poznam in vsaka je po eni strani drugačna, po drugi pa so si vse podobne. Vključno s Slovenijo. Makedonci se radi pogovarjajo. Kar ustavljajo me in začnejo pogovor. Gesta, na katero pri nas težko naletiš. Možakar, ki je znal le Makedonsko, si je kar stol prinesel k meni, ko sem šotoril v kampu njegovega sina. Vse sva se pomenila!
V prav posebnem kraju, Kratovo, mestecu, ki stoji v kraterju ugaslega vulkana, sem spal v tristo let stari etno hiši. Gospodar, ki me je pričakal, mi je za pijačo dobrodošlice postregel z obloženo mizo lokalnih dobrot, ki se jim nisem mogel upreti. Še halva, tista suha drobljiva sladica, je bila okusna. Kljub prigovarjanju, da nimam prostora za dodatno prtljago, mi je dal nekaj vrečk domačih začimb in šopek mete za čaj. Nekaterim ljudem pač ne moreš reči ne. Zjutraj je prišel njegov sin, po poklicu arheolog, s katerim sva skupaj pozajtrkovala, nato pa me je odpeljal na kratek ogled mestnih znamenitosti. To so predvsem stolpi, v katere so se nekoč domačini zatekali pred napadalci. Pa menda prvič sem videl “kozmopolitansko” cerkev, kot jo je imenoval moj vodnik. Imela je namreč simbole štirih največjih religij.
Uf, šele sedaj, ko pišem, mi postaja jasno, da sem že kar nekaj videl in doživel tukaj. A tipkanje objav na telefon mi ne gre najbolje od rok. Vtisi so lepši, ko jih predelaš. Kmalu!