Tako. Makedonska kolesarska avantura je za menoj. Zaključil sem jo nekaj dni prej, kot sem načrtoval, a sem kljub temu v enajstih dneh prekolesaril kar nekaj zanimivih kotičkov te prekrasne dežele. Čudoviti razgledi, božanska hrana in zanimivi ljudje. Dovolj razlogov za obisk. Po eni strani smo si tako blizu, po drugi neskončno daleč, Makedonija in Slovenija. Po eni strani so podobnosti tiste, zaradi katerih se mi je Makedonija zdela zanimiva, kot destinacija za kolesarjenje. Po drugi strani pa so razlike tiste, ki so jo zame naredile prav posebej privlačno. Nisem prepričan, če je to prav oziroma primerljivo, a prednost dajem privlačnemu pred zanimivim, saj se mi zdi, da je lahko nekaj, kar je privlačno, precej pogosteje hkrati tudi zanimivo. Med tem, ko smo na potovanjih neštetokrat videli kaj zanimivega, a hkrati neprivlačnega.
Kakorkoli, Makedonija je tako zanimiva kot privlačna. Zato ne bom pisal o tem, kar mi ni bilo všeč, temveč o tem, kar mi je bilo.
Skopja sem se kar malce bal. Ne česarkoli drugega, kot tega, kako se je spremenilo, pred čemer so me svarili tisti, ki so ga obiskali pred nedavnim. A v Skopju sem preživel več časa, kot sem nameraval in mi je postalo prav všeč, kot mesto s širokimi pločniki, neskončnim naborom dobrih restavracij in nenavadno arhitekturo.
Sicer sem Skopju skušal uiti že drugi dan, a kot sem že zapisal, mi ni bilo usojeno. Nič zato, sem odkril druge poti. Takšne, ki vodijo skozi skorajda neokrnjeno naravo in so po možnosti manj prometne.
Mimo riževih polj,
ob reki Vardar
in ob vinogradih Tikveša.
Še najraje pa sem imel ceste, ki so vodile ob nasadih jagod, ki so jih pravkar obirali. Seveda sem jih kupil. Polovico vedra!
Tokrat žal ni bilo veliko priložnosti za kampiranje, a ko sem uspel postaviti šotor in skuhati večerjo v naravi, je bil to eden vrhuncev potovanja.
