Drugo mesto Gruzije, Kutaisi, nam je služilo le kot odskočna deska, kjer smo pristali in prevzeli najet avto. Vanj smo zmetali opremo za kampiranje in se zapeljali na sever, proti Kavkazu. Mimogrede, ponovno smo našli način potovanja, ki ga še nismo preizkusili; kampiranje z najetim avtom in našo (minimalistično) kamp opremo. Ko smo prispeli v hribe, smo bili že ob postavljanju šotora navdušeni, da nam ni treba ponovno spati v hotelski postelji, ampak pod milim nebom in v lastni posteljnini oziroma spalkah. Tako smo ostali kar štiri dni v šotoru in o hotelih nismo niti razmišljali. Še danes, ko smo se nameravali zapeljati do največjega gruzijskega mesta ob Črnem morju, smo si premislili. Na poti smo se namreč ustavili ob borovem gozdičku, kjer je bil tudi popolnoma prazen avtokamp, tam postavili šotor in se zasidrali kar ob morju.
Malce prehitevam, saj sem želel pisati o hribih. Prepričali smo se namreč, da so v Gruziji resnično takšni, kot pravijo; čudoviti. Mestia, mestece, kjer smo se utaborili, leži v osrčju gora in je dobro izhodišče za dnevne in daljše pohode in druge oblike podajanja v gore. Prvi dan smo se podali na pot proti ledeniku kar z avtom. Tudi tukaj se dogaja, da se brezpotja, ki so bila še pred kratkim namenjena le pešcem, širijo v blatne oziroma prašne kolovoze, po katerih hodijo le še tisti najbolj trmasti. Celo ob idiličnih jezerih Koruldi, ki ležijo 2700 metrov nad morjem, do katerih vodi strma pešpot, sem včeraj srečal avtomobile. Nisem mogel verjeti svojim očem. A tudi to je napredek. Skratka, prvi dan smo se tudi mi zapeljali po dolini proti ledeniku Skhara. Sicer je Maša prestrašeno rekla: “Gremo nazaj!”, ko smo z avtom prečkali reko, v kotanji katere je ležal na streho prevrnjen terenec, a smo še malce stisnili in se zapeljali naprej. Nekje na polovici poti smo avto zapustili in se naprej odpravili peš. Seveda nas je prehitelo kar nekaj avtov, ki so se zapeljali do konca doline, oziroma do koder se je pač mogoče peljati z dobrim terencem in nekaj spretnosti.
Na poti nazaj smo obiskali tudi vas Ushguli, ki slovi kot ena najlepših in najgrših vasi (odvisno od tega, koga vprašaš), kar jih je mogoče tukaj obiskati. Nekje celo piše, da je s 2300 metri nad morjem najvišje ležeča vas v Evropi. Jaz bi rekel, da je sama vasica dokaj grda, a leži na čudoviti lokaciji. Tega, da je tukaj Evropa, še nekako nisem ponotranjil. Še manj pa si je mogoče predstavljati trdo življenje tukajšnjih ljudi.
Tovrstne obrambne stolpe, kamor so se zatekle družine pred napadalci, smo videli že v Italiji in Makedoniji, a tokrat smo jih prvič obiskali tudi od znotraj in se povzpeli na vrh. Ne znam si predstavljati, kako napadalci niso mogli osvojiti nekega 25 metrov visokega stolpa. Očitno ne vem dovolj o srednjeveškem obleganju.
V naslednjih dneh smo se lotili resnejših podvigov. Sam sem prišel do višine 2900 metrov, Maša in Sabrina pa nekaj manj, a zaradi tega nista bili prikrajšani lepih razgledov.
Danes smo prvi del Kavkaza zapustili in ugotovili, da so kontrasti med planinami in morjem tudi v Gruziji izjemni. Še zjutraj smo dihali svež, čeprav topel gorski zrak tisoč petsto metrov nad morjem, že po kosilu pa smo se znašli ob morju, kjer sicer pihlja prijetna sapica, a prevroče za prijetno bivanje. Zakaj že se gre na morje poleti?