Gruzija ni le Kavkaz, je tudi Črno morje. Pristno, s peščenimi plažami, palmami, turistično ponudbo in če nisi preveč zahteven, je tudi morje za kopanje.
Mesto Batumi, ki leži le nekaj kilometrov od meje s Turčijo, je gruzijsko obmorsko letovišče številka ena. Všečno ali ne?
Če vprašate mene, so mi bolj všeč takšna kopališča.
Turistični Batumi smo zapustili po gorski cesti, kljub temu, da so nam to v agenciji, kjer smo najeli avto, odsvetovali. A nam se je zdel Subaru kot nalašč za luknjast makadam in smo ga preizkusili tudi v Nizkem Kavkazu, kot imenujejo gorovje na jugu Gruzije. Nič posebnega, postanka vrednega ni bilo na celodnevni poti, razen kuhane koruze in kave. Tudi prav, saj ničesar drugega nismo potrebovali.
Največje presenečenje tega potovanja je bil kraj z nenavadnim imenom, Akhaltsikhe. Že od daleč nas je pozdravil grad Rabati. Prekrasen grad, v celoti na novo obnovljen z razgledi do Armenije. Maša in Sabrina sta že kmalu obupali, jaz sem še kar hodil po zidovih in plezal na obrambne stolpe.
Prostor za spanje smo našli zraven gradu v majhnem hotelčku, ki si ga lasti starejši par. Izkazala sta se, kot najboljša gostitelja, kar si jih je mogoče zamisliti. Ko sem gospoda vprašal, kje bi si lahko natisnil zavarovanje za avto za Armenijo, kamor smo se odpravljali naslednji dan, se je preoblekel v srajco in me s svojim nobel avtom zapeljal do neke hiše, kjer so mi natisnili, kar sem potreboval. Ta kraj je bil tako poseben, da mi bilo žal zaspati in sem se v temi sprehodil okrog gradu. Tako sem bil prevzet, da sem se vrnil v sobo, zbudil Mašo, ki je že spala in vsi trije smo se odpravili na nočni sprehod in posedanje na grajskem dvorišču. Čarobno!
Ustavili smo se še v Vardiziji, nenavadnem samostanu.
