Skrajni čas, da preidem k bistveni začimbi vsakega potovanja, k hrani. Če katera od vseh 15 dežel, ki so tvorile Sovjetsko zvezo slovi po hrani, je to Gruzija. Po eni strani ima smolo, da je omejena z gorovjem na severu, morjem na zahodu, skregana s sosedi in na stičišču religij, a je to očitno izvrstna kombinacija za kulinarično zapuščino, ki ji ni para. Tako so z enega konca prevzeli strast do ražnjičev, z drugega do jajčevcev, s tretjega do koprca, s četrtega do testenih dobrot, pečenih v peči in tako naprej. Jedi, kot so kačapuri, kinkali, dolme, mčadi, lobiani, sulguni so zagotovo v spominu večine ljudi, ki so imeli priložnost obiskati to deželo dobrih okusov. Kot sem že omenil, je tudi njihov odnos do hrane izjemen, kar nam je bilo, glede na naše izkušnje v tem delu sveta, dokaj nenavadno. Tukaj se namreč hrana pripravlja sveža in na samem mestu. Ko se usedeš v restavracijo in naročiš, dejansko vidiš, kako v kuhinji pripravijo sveže testo in ga nadevajo zate. Ročno in sveže. Za nas je to neprecenljivo!
Kačapuri lobiani in kačapuri ačaruli.
Hladne predjedi: ajapsandal, tabouleh, humus, matsoni idr.
Na žlico: karčo, čanaki in lobio.
Mesne dobrote.
Zgodi se tudi, da si naročiš domače testenine in ti prinesejo rezance z okusom po kuhanih bobi palčkah.
Pa dober tek!