Opuščanje starega daje prostor rojevanju novega

V nekem obdobju odraščanja kot popotniki želimo doživeti vse. Želimo videti ves svet. Želimo obiskati vsako državo. Želimo se podati na najbolj drzne pustolovščine. Želimo poskusiti najbolj nenavadne specialitete. Želimo spoznati najbolj zanimive ljudi. Želimo spati v najbolj (ali najmanj) luksuznih hotelih. Želimo vtakniti nos v vsak kotiček, kjer je kakršnakoli možnost, da bi tam doživeli kaj neverjetnega. Želimo potovati ekskluzivno in biti del globalnega krdela popotnikov.

Za uresničevanjem teh želja se lahko pehamo nekaj časa, odvisno od naše vztrajnosti in sposobnosti odrekanja za namene potovanj. A po nekaj letih ugotovimo, da se naše vrednote in posledično želje, spreminjajo. Zraven tega lahko uresničitev nekaterih želja za nekaj časa izgine iz našega fokusa, a ko nas nekaj spomni nanje, privrejo na površino. Sploh želje za uresničitev ciljev, ki nam veliko pomenijo, a se jih zaradi kakršnegakoli razloga, ki je očitno močnejši od same želje, ne lotimo sedaj. A zgodi se, da ob tem, ko si želimo, da se bomo nečesa lotili v daljni prihodnosti, pozabimo na to, da takrat ne bomo več v isti koži, kot smo danes. Ko bomo v pokoju, bomo najbrž imeli dovolj časa, da bi lahko prehodili osem tisoč kilometrsko pešpot E1 od Nordkappa do Sicilije. Ampak, si bomo to takrat še želeli? Nam bo to dopuščalo zdravje? Si bomo upali?

Na svoje želje lahko tudi preprosto pozabimo oziroma jim pustimo, da usahnejo. Česar ne opazimo vedno. Verjamem, da različne želje pri različnih ljudeh usihajo v različnih obdobjih. Nekateri se s tem, da jim ne bo uspelo doseči vsega, kar so si želeli, soočijo že v najstniškem obdobju, drugi, ko dobijo otroka, tretji, ko se upokojijo. Po drugi strani pa se nam lahko pripeti, da še v zrelem obdobju ostajamo ujeti v mladostniške želje, katerih uresničitev v zrelem obdobju življenja ne bi več imela pravega smisla.

O tem sem že pisal, a je od takrat minilo že toliko časa, da mi uresničitev želje, ki sem jo takrat omenil, danes niti na pamet ne pade. Preprosto me več ne zanima dovolj, da bi jo uresničil. Z opuščanjem želja (ko jih pustimo, da izginejo v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja) se mi ne zdi popolnoma nič narobe, če s tem, ko opuščamo stare, dajemo mesto novim. Za želje po novih dogodivščinah, potovanjih, izletih ali vsaj poteh, ni nikoli prepozno. Upam.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja