Pred nedavnim sem pisal o tem, zakaj prepotovati vse dežele tega sveta. Pravzaprav bolj o tem, zakaj jih ne prepotovati, saj pri tem izzivu skorajda ne more biti namen kaj drugega kot tekmovanje ali dokazovanje. Razmišljal pa sem o krajih oziroma destinacijah, ki smo jih obiskali zaradi privlačnosti. Ugotovil sem, da nas je prav ta privlačnost, ki jo čutimo do gorskega sveta, pritegnila, da smo, ne da bi to načrtovali, dosegli neke vrste rekord. Naš lasten, se razume. Obiskali smo namreč dokaj veliko število gorstev sveta. Alpe v Evropi, Ande v več južnoameriških državah, Himalajo v Indiji in Nepalu, Kavkaz v Gruziji, Pamir in Hindu Kuš v Tadžikistanu, Skalno gorovje oz. Rocky Mountains v Kanadi, Pireneje v Španiji, Atlas v Maroku, Tien Šan v Kirgiziji, Etiopsko višavje, Škotsko višavje in najbrž še kaj. Prav neverjetno se mi zdi, da sem sploh prišel do tega, da sem to povezal. Bolj, kot gledam ta naš seznam, bolj mi postaja jasno, da smo res videli precej gorovij. Bolj, kot gledam fotografije, mi je jasno, zakaj.
Argentinski Andi s Fitz Royem na čelu.
Torres del Paine, Čile.
Dhaulagiri v Nepalu, Himalaja.
Everest tam nekje daleč zadaj.
Kangčendzenga, Indija.
Nekje na Kitajskem.
Na vrhu 5897m visokega vulkana Cotopaxi v Ekvadorju.
Bela Kordiljera (Cordillera Blanca), Peru
Kašmir, Indija.
Preikestolen, Norveška.
Skalno gorovje, Kanada.
Matterhorn, Švica.
Durmitor, Črna gora.
Zelengora, Bosna in Hercegovina.
Dolomiti, Italija.
