Najlepši popotniški utrinki leta 2021

Sedaj smo že pošteno zakorakali v leto 2022, a eno objavo še moram narediti v spomin na leto, ki je za nami. Žal mi je za tiste, ki se jim je minulo leto zapisalo v spomin, kot slabo leto. Če sploh lahko časovni enoti pripišemo pomen, oziroma leto označimo, kot slabo. Najbrž lahko, četudi leto, kot časovna enota, ni krivo ničesar. Zame osebno je bilo to nedvomno leto, v katerem sem se soočil z največjimi težavami v življenju. A ker mi ni dano, da tegobe, s katerimi se soočam, dajem na kup ali jih razglašam, tega niti ne bi tako povzel, če sedaj, v tem trenutku, ne bi pričel o tem razmišljati. A vendar ne morem reči, da je bilo zaradi tega slabo leto. Bilo je težko, a nikakor ne slabo. Saj je bilo tudi izjemno veliko prečudovitih trenutkov, tistih, ob katerih se ne zavedaš ničesar drugega, kot lepote trenutka. O teh trenutkih, ki so zaznamovali naše popotniško leto 2021, sem hotel pisati danes.

Točka na Pohorju, kjer se najpogosteje zaustavim in naužijem razgleda. pohorje_ancnik2021

Trenutek, ko smo po dolgi zimi končno zapustili dom in pohiteli poletju naproti na Majorko. majorka_2021_04

Na motorističnem potepanju po Peloponezu in osrednji Grčiji sva se preselila v neke druge čase. Grčija 2021

Tudi pogled na plažo, kot je tale, je nekaj, kar težko pozabiš. Grčija 2021

Poletje je zame odprlo neslutene razsežnosti kolesarskih potovanj, na katerih sem doživel lepo število prečudovitih popotniških trenutkov. Seveda pa je res, da ima največ zaslug za to električno kolo, ki sem si ga omislil lansko poletje. Kolesarski doseg se mi je tako povečal bolj, kot sem si drznil upati. Ne le daleč, sedaj lahko grem tudi visoko in po brezpotjih. V gore, tja, kamor zaidem najraje. Ne spomnim se, kdaj mi je katerakoli stvar, ki sem jo kadarkoli kupil, tako obogatila potovanja, kot električno kolo.
Že prve dni sem se z njim zapeljal na Cres, ko sem prekolesaril zase rekordnih 170 kilometrov v enem dnevu. Nepozabno! S kolesom na Cres

Sončni vzhod na vrhu Blegoša je še en lep spomin, ki sem ga pridelal s pomočjo kolesa. S kolesom v Julijce

Potovanj s kolesom je bilo lani toliko, da težko izberem trenutek, ki mi je bil najbolj pri srcu. Eni nasploh najlepših trenutkov na kolesarskih potovanjih so trenutki, ko pozno popoldan utrujen prispem na cilj in postavim šotor. dravska_kolesarska_pot_13

Letošnji izlet v Gardaland z Mašo je bil nekaj posebnega. gardaland2021

Še zadnji jesenski motoristični izlet, ko sva s Sabrino konec oktobra obiskala obalo. piran2021

Kam potovati v letu 2022?

Pred enim letom sem se spraševal isto vprašanje in podelil široko paleto idej velikih organizacij za potovanja v letu 2021. Prepričan sem, da je marsikomu uspelo realizirati popotniške načrte, ki jih je imel za lansko leto. Morda najbolj zagretim popotnikom in tistim, ki so imeli posedanja doma vrh glave in so se odločili, da odpotujejo nekam daleč.

Bo letos drugače? Po eni strani si želim, da bi bilo mogoče ponovno tako preprosto potovati tudi v daljne dežele. Po drugi strani pa si tega ne želim, saj je bilo v zadnjih letih pred kovidom preveč potovanj, ki so jih spodbudile nizke cene letalskih prevozov, tako, da je število obiskovalcev postalo nevzdržno za prenekatero destinacijo. Kovid se je izkazal kot zelo učinkovit ukrep proti preobilici potovanj. Sprva seveda preveč, ko se je vse zaprlo, žal marsikaj trajno. A dejstvo je, da ukrepi in strah pred kovidom enakopravno omejujejo število potovanj revnim in bogatim. Ključni pogoj za potovanje morda ne bo več to, da imamo dovolj denarja, temveč to, da si dovolj upamo. Potovati si drznejo le tisti, ki si tega močno želijo in so za potovanje pripravljeni tvegati precej več, kot je bilo to potrebno še pred nekaj leti. Že proučiti in se pripraviti na vse potrebne ukrepe, da do neke destinacije sploh pridemo, je za marsikoga zalogaj, s katerim se ne želi soočiti. Zraven tega je treba sprejeti precejšnjo tveganje morebitne odpovedi, sploh če se odločamo za potovanje v deželo, kjer si je potrebno daleč vnaprej priskrbeti vizum, letalsko vozovnico, najeti avto ipd. Potovanja tako (ponovno) postajajo resen podvig, kar nekako ni združljivo s pojmom počitnikovanja oziroma obdobja, ko bi se naj odpočili od rednega dela ali napornega vsakdana. Zato se mi zdi, da bo v kratkoročni prihodnosti predvsem v daljnje dežele potovalo precej manj ljudi, kot pred leti. Sicer nerad zrem ali celo napovedujem negotovo prihodnost, a letos imamo močno željo odpotovati nekam daleč. 13. januarja je namreč minilo tri leta, odkar smo se nazadnje vrnili z daljnega potovanja, z Myanmarja in Tajske. Tri leta! Najdaljša suša, kar smo jih doživeli, odkar potujemo.

Zato morda letos bolj, kot kadarkoli prej, naj velja rek; ni važno kam, samo, da se gre. Čim dlje, bi dodal.

Za vse, ki si letos tudi močno želite potovati, a še ne veste kam, pa nekaj idej. Prvi nabor se mi zdi nekaj prav posebnega.

New York Times – The 2022 list highlights places around the globe where travelers can be part of the solution

National Geographic – 25 amazing journeys for 2022

Afar – Where to Go in 2022

Lonely Planet – Best countires to visit in 2022

Nekam, kjer so takšni razgledi. Grčija 2021

Popotniki po gorstvih sveta

Pred nedavnim sem pisal o tem, zakaj prepotovati vse dežele tega sveta. Pravzaprav bolj o tem, zakaj jih ne prepotovati, saj pri tem izzivu skorajda ne more biti namen kaj drugega kot tekmovanje ali dokazovanje. Razmišljal pa sem o krajih oziroma destinacijah, ki smo jih obiskali zaradi privlačnosti. Ugotovil sem, da nas je prav ta privlačnost, ki jo čutimo do gorskega sveta, pritegnila, da smo, ne da bi to načrtovali, dosegli neke vrste rekord. Naš lasten, se razume. Obiskali smo namreč dokaj veliko število gorstev sveta. Alpe v Evropi, Ande v več južnoameriških državah, Himalajo v Indiji in Nepalu, Kavkaz v Gruziji, Pamir in Hindu Kuš v Tadžikistanu, Skalno gorovje oz. Rocky Mountains v Kanadi, Pireneje v Španiji, Atlas v Maroku, Tien Šan v Kirgiziji, Etiopsko višavje, Škotsko višavje in najbrž še kaj. Prav neverjetno se mi zdi, da sem sploh prišel do tega, da sem to povezal. Bolj, kot gledam ta naš seznam, bolj mi postaja jasno, da smo res videli precej gorovij. Bolj, kot gledam fotografije, mi je jasno, zakaj.

Argentinski Andi s Fitz Royem na čelu.
2008-argentina&chile_01.JPG
Torres del Paine, Čile.
2008-argentina&chile_57.JPG
Dhaulagiri v Nepalu, Himalaja.
2009-Nepal_41
Everest tam nekje daleč zadaj.
2009-Nepal_84
Kangčendzenga, Indija.
2009-indija_90
Nekje na Kitajskem.
2010-Kitajska_48
Na vrhu 5897m visokega vulkana Cotopaxi v Ekvadorju.
2010-Ekvador_26
Bela Kordiljera (Cordillera Blanca), Peru
2010-peru_27
Kašmir, Indija.
2015-kasmir_25
Preikestolen, Norveška.
skandinavija-014
Skalno gorovje, Kanada.
canada
Matterhorn, Švica.
Svica-01
Durmitor, Črna gora.
Balkan-2013_23
Zelengora, Bosna in Hercegovina.
Zelengora
Dolomiti, Italija.
2015-dolomiti_10

Najlepše vode južno od Kolpe

Ta vikend so se zadeve končno uspele postaviti na prava mesta in sva ga s Sabrino izkoristila kot se spodobi. Usedla sva se na motor in se brez konkretnih načrtov ali itinerarja zapodila proti Bosni in Hercegovini. Začela sva z Banja Luko, kjer sva se znašla na maturantski dan, zaradi katerega se je v centru trlo na stotine maturantov. Pozornost (predvsem tistih z objektivi) so vzbujala svečano oblečena dekleta v dvajset centimetrskih petah. A naju je bolj pritegnila lepota reke Vrbas, ob kateri sva šotorila prvo noč. Ob reki Vrbas
Vrbas

Očitno naju je spanje ob reki napolnilo z neko neustavljivo privlačnostjo voda, ki naju je spremljala vse štiri dni. Tako sva naslednji dan nadaljevala ob Neretvi.
Neretva
Neretva

Mislila sva, da so poti do Boračkega jezera Boračko jezero
zakotne, dokler se nisva podala na Zelengoro. Zelengora

Cest je že zdavnaj zmanjkalo (niti na topografski karti jih ni), ko sva še kar rinila in rinila, dokler je šlo. Nato sva odkrila raj!
Zelengora
Zelengora
Zelengora Le enkrat samkrat mi je Sabrina dovolila zapeljati s poti na travo. Moral sem poskusiti, ob takšnih razgledih sem ob pamet!

Sledila je noč v šotoru ob Sutjeski, še eni krasni reki tam daleč, v krajih, ki so jih vsi (razen zgodovinarjev) pozabili.
Sutjeska
Sutjeska

Nadaljevala sva mimo jezera Klinje, Klinje
obiskala izvir Bune izvir Bune
in zaključila s selfijem ob Neretvi. Neretva

A ker za nas ni potepa ali izleta po Balkanu brez morja, sva se četrti dan podala v Dalmacijo in severneje vzdolž čudovite jadranske obale. Seveda sva se tudi okopala v morju, nato pa naju je zadnji dan na poti domov opral še dež. Tako, da sva opravila tako rekoč z vsemi vodami, kar jih je.

Fantastičen izlet, s katerim sva si znova dokazala, kako blizu in preprosto dostopne so nam najlepše naravne lepote tega sveta.

Nevaren in neprivlačen svet

Ko boste naslednjič razmišljali o tem, da boste potovali v nedorečeni prihodnosti, takrat, ko otroci odrastejo ali ko boste imeli dovolj časa ali denarja, se vprašajte:

Bom jutri pametnejši, bogatejši, sposobnejši, močnejši in bolj zdrav, kot sem danes?

Odgovora na to seveda ne ve nihče, prihodnost je namreč negotova, ne glede na to kako močno si želimo, da bi vse ostalo vsaj tako, kot je sedaj ali se celo izboljšalo. A bodimo realni, soočimo se z resnico ali še bolje, s samimi sabo.

Ob tem se je treba zavedati »krute resnice«, da svet postaja nevarnejši, kot je bil. Z zemljevida priljubljenih popotniških destinacij je v zadnjih letih izginilo kar nekaj eksotičnih držav, ki jih danes ni več mogoče obiskati, saj so postale prenevarne. Z njimi se je zaprla tudi prenekatera popotniška transverzala. Na primer, danes ni več mogoče prečkati severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Sicer se odpirajo nove destinacije, ki so nekoč veljale za nevarne, a teh ni tako veliko. Če se odločate za potovanje v državo, ki z vidika varnosti ni na najboljšem slovesu, vsekakor preverite več virov. Pri tem bodite pozorni na datum, saj je internet poln zastaranih informacij, kot na primer ta zemljevid iz začetka leta 2014. Tiste, ki pa jih je najbolj strah in bi radi potovali le po najvarnejših na svetu, pa si naj ogledajo ta seznam. Seveda pa je najvarneje ostati doma.

Svet s časom ne postaja le nevarnejši, postaja tudi manj privlačen. Globalizacija, modernizacija, migracija, napredek in podobno, so pojmi, ki svet izboljšujejo. A za popotnike je to slaba novica, saj v razvitem sodobnem svetu živimo doma in potujemo na drugi konec sveta prav zato, da vzpostavimo stik z ljudmi, ki se jih napredek še ni dotaknil. Kar postaja vedno težje. Pristne destinacije je težko najti tudi v daljnih deželah, saj smo turisti in popotniki vtaknili nos v skorajda vsak kotiček zemlje. Ko smo leta 2009 v Indoneziji našli sanjski tropski otoček, kjer smo se predajali pristnemu raju, sem si rekel, da te destinacije ne omenim nikomur. Naj ostane čim dlje skrita. Seveda tam nismo bili edini in sem že takrat vedel, da takšen raj ne more ostati dolgo skrit. Od takrat do danes so ga obiskali menda vsi popotniki, ki jih poznam, da so potovali na tisti konec Indonezije. Podobno se je zgodilo s tropskim otokom Koh Chang, na katerem leta 1997, ko sva ga s Sabrino obiskala, ni bilo še nobenega hotela. Nanj sva se prepeljala z ribiško tovorno barko. Danes je otoček posejan z več kot 30 hoteli (toliko sem jih naštel na bookingu) in luksuznimi resorti namenjenimi petičnim gostom (ki tam najbrž ne iščejo pristnosti).

Morda pa je del globalizacije in napredka tudi evolucija popotnika v turista. Upam, da se motim in da se bodo še vedno našli zvedavi ljudje, ki si bodo ob primerni dozi tveganja upali iskati neglobalizirane destinacije. A ne čakajte predlogo, danes je svet še varen in privlačen, kako bo jutri ne vemo.

Velemesta z dušo 2. del

Vsako velemesto je nekaj posebnega. Le da so nekatera posebna na bolj, druga na manj privlačen način.

Katera so tista, ki so se nam najbolj vtisnila v spomin?

Začnimo z eksotiko, Bangkokom. Eno najboljših izhodišč za potovanja po jugovzhodni Aziji je za marsikaterega popotnika prvi stik z eksotičnim vzhodom. Zaradi tega je tudi mesto, ki ima s popotniki že dolgoletne izkušnje. Več desetletij trajajoča invazija popotnikov in turistov raznoraznih interesov je mesto dobro zaznamovala. Bi rekel, da bolj, kot marsikatero drugo mesto. Mesto ima svoj popotniški geto, s središčem na zloglasni ulici Khao San. Raj za popotnike, ki zapustijo dom zato, da se lahko družijo s sebi podobnimi na drugem koncu sveta. Za tiste, ki pa želijo spoznati eksotični Bangkok, je bolje, da se namestijo proč od turističnega vrveža, kjer je okus po eksotiki neprimerno pristnejši.
Laos-2012_74

Čisto nasprotje popotnikom prilagojenega Bangkoka je Peking. Kitajska prestolnica sicer je turistična, a turisti so predvsem Kitajci, ne popotniki z zahoda. Peking je kot kulturna in zgodovinska prestolnica dežele z največ prebivalci na svetu, izjemno privlačna destinacija. Presežki z zgodovino bogate dežele, ki jih je mogoče videti še danes, so resnično izjemni. Za zapuščino skrbijo bolje kot marsikje. V nekaterih primerih celo preveč, saj nekatere objekte ali cele uličice restavrirajo do te mere, da so kar kičaste. Nikakor ne gre zamuditi Prepovedanega mesta, Nebeškega templja, trga Tiananmen in kitajskega zidu. Vsaj nam so se zdele te (sicer turistične) znamenitosti čudovite. 2010-Kitajska_102 2010-Kitajska_101

V tistem delu sveta je velemest, ki jih ne gre prezreti, še kar nekaj. A ostajam pri tistih, ki so se v spomin najbolj vtisnila nam. Mednje sodi tudi Tokio. Že za to, ker gre za najbolj poseljeno metropolo na svetu, kjer domuje nič manj kot 33 milijonov ljudi, ga je vredno obiskati. Si predstavljate? Na površini trikrat manjši od Slovenije, živi 16 krat večje število ljudi! Za povprečnega obiskovalca iz Evrope so najbrž najbolj zanimivi ljudje, saj se japonska kultura tako močno razlikuje od naše, da jih je pravi užitek opazovati. Na našem kratkem obisku Tokia smo najbolj uživali v mestnem parku Yoyogi, kjer se ob nedeljah tare ljudi. Menda ni boljšega načina za spoznavanje domačinov, ki razliko med delovnim tednom in časom, ki je namenjen sproščanju, jemljejo zelo resno. 2010-Tokio_06 2010-Tokio_13

Obiskali smo tudi Rio de Janeiro, Buenos Aires, Mexico City in še marsikatero velemesto južno od ZDA, a nobenega ne bi mogel posebej izpostaviti, da se nam je posebej vtisnilo v spomin. Vsako sicer ponuja marsikaj lepega, a vsa po vrsti so del kolonialne zapuščine Špancev, česar se, ko jih vidiš pet, šest, sedem in več, dobesedno naveličaš. Saj Rio ima plaže, Buenos Aires Tango, Quito vulkan, La Paz Indijance, ampak v nobenem od velemest Amerike nismo začutili, da bi imelo dušo. Razen v enem. A to ni južno od ZDA. V mislih imam seveda Veliko jabolko. New York je fantastičen. Je tako poln vsega (najbolj samega sebe), da je nemogoče izpostaviti eno samo stvar. Mestni utrip New Yorka je neverjeten. Potem, ko smo obiskali že vsa zgoraj omenjena mesta, marsikatero od njih eksotično in smo mislili, da smo videli že vse, nam je New York vzel sapo. 2010-NewYork_11

Edino evropsko mesto, ki sodi na ta seznam po našem okusu, je London. Nekega mesta ne obiščeš pet-šestkrat, če se ti ne zdi nekaj posebnega. London je poseben zaradi marsičesa: predstav na West Endu, mešanice ras in kultur (ter kulinarike, ki so jo prinesli s seboj), brezplačnih muzejev in galerij ter še marsikaj bi se našlo. Zraven tega mesto utripa v prav posebnem ritmu, ki je živ, a vendar povsem drugačen od večnega tekmeca čez lužo.

Vsak popotnik ima lastno predstavo, okus, želje in cilje, ko obiskuje kraje po svetu. Zato ima vsak svoj seznam priljubljenih krajev, ki jih je že obiskal in si želi, da bi se vanje ponovno vrnil. Tistim, ki seznama priljubljenih velemest, ki ste jih že obiskali, še nimate, pa morda pride prav naš.

Velemesta z dušo, 1. del

Vsak ima drugačen razlog, zaradi katerega potuje in vsakogar v svetu privlačijo drugačne lepote. Za nekoga je to eksotika, za drugega zgodovina, za tretjega utrip velemest in tako naprej v nedogled. Prav tako ima vsakdo nekaj, kar ga odvrača, čemur se na potovanjih izogiba. Če nam (na primer) niso všeč cerkve, mošeje, templji in podobni objekti, se jim na potovanju zlahka izognemo. Če pa nam ni po godu gneča, lahko imamo težavo, saj se ji je, kadar odpotujemo nekam daleč, na drugo celino, skorajda nemogoče izogniti. Prav gneča v velemestih je najpogosteje prvi stik popotnika (in turista) s daljno deželo. Če je to Bangkok, Delhi, Džakarta, Sao Paolo ali podobno kaotično velemesto, si ga bomo najbrž zapomnili za vse večne čase. To lahko pripišemo kulturnemu šoku, ki nas bo ob prihodu najbrž zaznamoval. Eksotika pač ima svojo ceno in prav je tako.

Drenjati se med množicami najbrž ni pogosta postavka popotniških itinerarjev. Neprimerno lepše zvenijo aktivnosti, kot obisk naravnih znamenitosti, kjer se izognemo gneči. Redkokje je to tako preprosto, kot v Sloveniji, kjer je dovolj le nekaj minut z avtom, kolesom ali celo peš in že smo v naravi. Če si tako zaželimo, sami. Prave gneče v Sloveniji sploh ne poznamo, tako da se s tem, da bi se ji izogibali, niti ni treba kaj veliko ukvarjati. Pravzaprav gromozanskih velemest niti v Evropi ni veliko. Med prvimi sedemdesetimi največjimi mesti na svetu po prebivalcih so menda tri evropska. Pa še ta so relativno urejena. Zato Slovenec, dokler se ne znajde nekje v Aziji, Južni Ameriki ali morda Afriki, kjer se je treba drenjati in boriti z milijoni ljudi za vsak centimeter betona, težko razume, kaj je to gneča. Na primer, ko se v kombi z devetimi sedeži stlači dvajset potnikov, v vagon vlaka podzemne železnice pa toliko, da se vrata ne dajo zapreti, tako da med vožnjo roke in noge nesrečnežev, ki sem jim ni uspelo zriniti v notranjost, štrijo skoznje. Ali pa dolge vrste pred restavracijami, kjer ljudje čakajo, da se sprosti miza, za katero bodo lahko sedli in večerjali. Ali pa v mestnih parkih, kjer zaračunavajo zasoljeno vstopnino in s tem omejujejo obisk. V Sloveniji nepojmljivo, nekje v tujini običajen vsakdan.

Vsekakor pa ima tudi obisk velemesta svoje čare. Kot popotnik si tam popolnoma neopazen. Nihče se vate ne obregne, nihče te ne pozdravi in nihče te ne vpraša (drugače standardnega nabora vprašanj): »Hi, How are you? Where are you from? Do you like it here?«. Kar ni nujno pozitivno, odvisno od tega, kaj kot popotnik od ljudi pričakujete. Mi v velikih mestih kar pogrešamo to, da nas ljudje nagovarjajo.

Prerivali smo že po lepem številu velemest širom sveta. Če prav pomislim, skorajda po vseh glavnih mestih vseh azijskih in južnoameriških držav, ki smo jih obiskali, torej vsaj dvajset. A le redkokatero velemesto nam je bilo tako všeč, da bi ga želeli ponovno obiskati. Res pa je, da se nam dogaja tudi to, da so vtisi, ki jih imamo ob obisku nekega kraja drugačni od spominov, ko se nekega kraja spominjamo za nazaj. To je v veliki meri odvisno od tega, s kakšnim namenom mesto obiščemo in kako dolgo se tam zadržimo. Mest, ki jih obiščemo le za kratek čas, ne spoznamo dovolj, zaradi česar nam ne sedejo in običajno nimamo »dobrih« spominov nanje. A tako vtisov, kot velemest je preveč, da bi jih strnil v eno objavo, zato več prihodnjič.

Najveličastnejši zgodovinski kraji sveta, 2. del

Nadaljujem s serijo krajev, ki so se nam na naših potovanjih najbolj vtisnili v spomin.

Le kdo ve, kje je trg Naqsh-e Jahan? Skorajda nihče. A če omenim Isfahan, perzijski dragulj, je najbrž bolj jasno, za kaj gre. Iran je ena izmed najbolj napačno razumljenih dežel na svetu. Ni veliko dežel, ki popotnikom nudijo tako velik kulturni šok, toliko znamenitosti, pristne prijaznosti in so hkrati tako preprosto dostopne. A žal Iran obišče bore malo ljudi, saj je strah pred nerazumljenim večji od želje po razumevanju (kaj šele sprejemanju) drugačnega. Skratka, trg Naqsh-e Jahan v Isfahanu je najbrž najčudovitejši trg, kar smo jih obiskali. 2011-iran_60 2011-iran_61

Na potovanjih smo obiskali nešteto cerkva, templjev in drugih svetišč sodobnih in pozabljenih religij. Na seznam bi lahko dodal tudi katerega od budističnih templjev, a kljub temu, da smo jih obiskali tako veliko, ne morem nobenega posebej izpostaviti. A daleč najbolj impozanten in mističen religiozni objekt po našem okusu je zagotovo sikhovski Zlati tempelj v Amritsarju v Indiji. kasmir-2015_52

Nedaleč proč od Indije, v Nepalu smo obiskali najbolj avtentično starodavno mesto, Bhaktapur. Obiskali smo že veliko starih in prastarih mest, a nobeno se nam ni zdelo tako pristno starodavno in dobro ohranjeno, kot da ni bilo nikoli obnovljeno. Najboljše pri obisku Bhaktapurja pa je bilo to, da je mesto živo in živahno, kar daje mesto povsem drugačno dušo, kot jo imajo zapuščeni zgodovinski kraji. 2009-Nepal_91 2009-Nepal_01

V Južni Ameriki, ki je glede na velikost, z zgodovinskimi znamenitostmi posejana bolj na redko, smo obiskali nekaj takšnih, ki so nas očarale. Na primer rojstni kraj inkovskega Adama in Eve. A za nas najveličastnejša sta bila otočka Luna in Sonce, ki ležita sredi pravljičnega jezera Titikaka 4000 metrov nad morjem. Jutranji sprehod po ostrem zraku, razgledovanje po zasneženih Andskih vrhovih in zapuščini civilizacij iz davnine, so na nas pustili neizbrisljiv pečat. 2010-bolivija_15 2010-bolivija_17

Seveda ne morem izpustiti tudi največjega religioznega objekt na svetu, templja Angkor Vat. Sicer nam je ta kompleks templjev v Kambodži ostal v spominu bolj zaradi enormne velikosti (162 hektarjev!) kot lepote, a je vreden ogleda. A podobno kot Machu Picchu, ga je nemogoče obiskati sam, temveč le v množici, saj ga letno obišče več kot milijon ljudi. Laos-2012_95 Laos-2012_99

Zgodovinskih krajev, ki so nas na nek način presunili, očarali, navdušili ali prepričali, smo obiskali kar nekaj. Naštel sem le tiste, ki izstopajo iz te množice. A tudi za te znamenitosti velja, da imajo vsake oči svojega malarja in da niso vse všeč vsem. No, nam so bile.