November je in sonce nas od vzhoda do zahoda vabi, da se ga naužijemo, saj je dneva vsak dan manj. V takšnih razmerah je težko početi karkoli drugega, kot biti zunaj. Če nam le to dopuščajo druge, realne okoliščine, se razume. Saj to, da se lahko sami odločamo o tem ali verjamemo pogledu skozi okno ali besedam drugih, ki nam niso niti blizu, še obvladamo, a ne?
Hruška, pod katero smo počivali letos spomladi, je snela tančico iz cvetov.
Zapuščena pohorska domačija.
Jesenske barve.
Trije kralji.
Pohorski razgledi.
Na desni Šmartno na Pohorju, levo v ozadju Ruška koča na Arehu.
Pogled proti Dravskemu polju.
