Karantena. Samoizolacija. Omejitev gibanja. Ostani doma. Čas, ki ga trenutno prestajamo, je bolj kot kdajkoli prej v našem času, prežet z omejitvami. Nekdo bi temu celo drzno rekel, da gre za kratenje svobode. Saj drži da bolj, kot se pravila v neki družbi zaostrujejo, večji je občutek kratenja svobode. Se pa precej razlikujemo po tem, koliko svobode si dovolimo odvzeti, preden se upremo. Potreba po tem, da se upremo, je naravna, v tem smo si najbrž enaki. Vprašanje, ki se mi ob tem poraja je, kaj pravzaprav želimo s tem, ko se upremo, doseči? Lahko smo upornik brez razloga, kot James Dean v filmu iz leta 1955. Morda želimo spremeniti svet. Morda mislimo, da se nam dogaja krivica in tega ne prenesemo. Morda se upiramo nečemu, v kar nas prepričujejo mediji ali drugi influencerji, če to ni skladno z našimi prepričanji. Ali pa se upiramo zato, ker nam pravila narekuje neka avtoriteta, ki je ne želimo priznavati. Morda mislimo, da vemo bolje, kot drugi ali da se nas to ne tiče. Morda pa je v nas ostalo dovolj Balkana, da razlogi, zaradi katerih se nečemu upiramo, sploh niso pomembni. Inat je ena taka lepa beseda, a ne?
Za popotnike bi si drznil reči, da so neke vrste uporniki, ko zaradi strasti do potovanj počnejo kaj družbeno manj sprejemljivega. Ko namesto za avto ali katero drugo materialno dobrino denar zapravijo za potovanja. Ko zaradi potovanj vzamejo otroke iz šole. Ko na klin obesijo študij in odpotujejo za celo leto. Ko na klin obesijo službo in odpotujejo za več mesecev. Sedaj sicer nič od tega ni izvedljivo, a to ne pomeni, da se ni mogoče upirati. A receptov za upiranje tukaj ne morem dajati in verjamem, da niti niso potrebni, saj je upornikov med nami več kot dovolj.
Pravzaprav moram na tem mestu končati, saj v celem tednu nisem uspel spisati več, kot ta dva odstavka. Zakaj? Ker se upiram že pomisli na to, da časa, ki bi ga naj imeli v tem času omejevanja na pretek, ne bi izrabil do zadnje ure in mi ga je ta teden zares zmanjkalo za pisanje.
Zato se lahko v trenutnih razmerah na poldnevni pohod na sončno Pohorje, s katerega je mogoče ob inverziji opazovati morje in otok Boč, gleda tudi kot na državljansko nepokorščino.
