Minulo nedeljo, ko sem pisal o živih spominih na potovanja, sem pri štetju potovanj, ki jih imamo zbrane na tej strani, osupnil. Preštel sem jih namreč petdeset. 50 potovanj! Od prvega resnega družinskega potovanja leta 2001, ko smo se en mesec potepali po Grčiji, do danes, dvajset let kasneje. Potovanj po Aziji in Afriki, ki sva si jih s Sabrino privoščila še v pred-starševskih časih, sem ne štejem. Ta stran je namreč nastala kot družinski popotniški dnevnik, zato sem tukaj pričel s štetjem potovanj šele, ko se nama je na potovanju pridružila Sara.
Če dobro pogledam seznam potovanj, zbranih na strani Naša potovanja, opazim, da je dokaj raznolik. Ne po prepotovanih državah ali destinacijah, temveč po kriterijih, zaradi katerih so nekatera potovanja na ta seznam uvrščena, druga ne. Ne bi mogel reči, da je narejen po nekem konsistentnem pravilu. V glavnem so sicer na njem zbrana potovanja, ki so zaključene celote, razen najdaljšega potovanja, ki je trajalo eno leto. Takrat smo obiskali 16 držav in vsaka ima svoje mesto v tem seznamu. Razen Brazilije, kjer smo bili le kak teden, zato je nisem posebej omenjal. Čas, oziroma dolžina potovanja, je vsekakor pomemben parameter pri definiranju tega, kaj je potovanje. Tako sem Tokio in New York na prvem obisku kar združil v eno potovanje. Sicer smo v Tokiu preživeli manj časa kot v Braziliji, a je tako poseben, da sem ga moral omeniti v seznamu. Po drugi strani pa sem velikansko potovanje čez Afriko z motorjem skozi dvanajst držav, v tem seznamu združil le v eno. Podobno potovanje po Svilni poti, ko sva s Sabrino prevozila osem držav do daljnega Kirgizistana. Da neko potovanje dojemam kot veliko, pove tudi to, da sem npr. o slednjem spisal 16 prispevkov na teh straneh. Nisem pa med naša potovanja vključil letošnjega desetdnevnega road-tripa do Črne gore in nazaj. Prav tako ne lanskega družinskega desetdnevnega pešačenja po Krfu. Ali letošnjega solo devetdnevnega pešačenja po Slovenski planinski pešpoti. Morda zato, ker se mi v tistem času ta potovanja niso zdela dovolj dolga, eksotična, zahtevna ali kaj drugega. Ali pa jih je bilo v enem letu že toliko, da sem se odločil, da raje kaj zamolčim. Na primer leta 2018, ko smo bili v enem letu dvakrat na grških otokih, vmes dobre tri tedne na Norveškem z motorjem in čez zimo en mesec v Burmi in na Tajskem. Tudi tega ali se na pot odpravimo vsi, sama s Sabrino ali sam, ne ločujem. Tudi način potovanja v tem oziru ni pomemben, saj so na istem mestu zbrana vsa potovanja. Od pohodništva, kolesarskih in motorističnih potovanj, do eksotičnih potovanj v daljne kraje. Skratka, za to, da se neko potovanje znajde na seznamu naša potovanja, se torej odločam sproti. Zlatega pravila, po katerem bi potovanje uvrstil v seznam, nimam. Sploh pa to ni niti najmanj pomembno, saj se s tem seznamom ne skušamo nikomur postavljati ob bok, da bi moral biti konsistenten s čemerkoli.
A ne glede na to, da naša potovanja niso zbrana po nekem pravilu, se mi zdi to, da sem po naključnem štetju prišel do številke 50, zdi nekaj posebnega. Morda pa je, glede na to, da se nam niti ne sanja kdaj in kam bomo potovali naslednjič, to prelomnica. Kdo bi vedel…