Od prejšnje objave, ko sem pisal o tem, da so potovanja svoboda, mi je ostalo nekaj, kar želim posebej izpostaviti. Občutek svobode, ki ga občutimo na potovanjih, je precej odvisen od načina potovanja in same destinacije. Predvsem pa od nas samih oziroma od tega, kako dojemamo svobodo. S Sabrino sva že zdavnaj ugotovila, v kakšnih pogojih in v kakšnem okolju ta občutek najintenzivneje doživljava. Oba z isto strastjo obožujeva širna prostranstva. Širen svet, kjer tako daleč, do koder nese oko, nikjer ne vidiš žive duše, le neskončnost. Ne bom se spuščal v podrobnosti ali razlike, a razgledi, ki se ponujajo z razglednih vrhov v Sloveniji in okolici, so nekaj drugega. Širna neobljudena prostranstva, ki jih želim tukaj izpostaviti, smo prvič v življenju uzrli šele v Argentini.
Naslednja priložnost za strmenje v neskončnost se nam je ponudila v puščavi Thar v Indiji.
Nikjer se prostranstvom nismo predajali toliko, kot v Avstraliji, kjer smo prevozili na tisoče kilometrov in vmes komaj uzrli kak kraj ali živo dušo. Da o učinku, ki ga ima ta izjemno kontrastna rdeča barva okolice, ne govorim.
Eno najbolj posebnih doživetij, kar se tiče prostranstev, je obisk slanega jezera v Boliviji, kjer so meje med tem, kar je videti resnično in kaj ni, izbrisane.
Prostranstva, ki sva se jih naužila v Kašmirju, so takšna, da se pogosto vprašava, kdaj se tja ponovno vrneva.
Afrika je poglavje zase v vseh pogledih. Kar se prostranstev tiče, so mi v spominu najbolj ostale te dežele:
Sudan.
Bocvana.
Namibija.
V to kategorijo sodijo tudi dežele, ki sva jih obiskala na poti po Svilni cesti. A tisto potovanje je bilo malce prenaporno, da bi resnično uživala v prostranstvih.
Pravkar ugotavljam, da je bila zadnja dežela, kjer smo se predajali prostranstvom, Gruzija.
Omenjam le daljne dežele. Zgolj zato, ker jih v bližini še nismo našli. Morda so, a ne vemo zanje. Občutek brezmejnosti, ki ga dajejo širna prostranstva, smo v Evropi doživeli le na skrajnem severu.
V tem trenutku sem pomislil, katero prostrano deželo bi želel naslednjo obiskati, a sem se raje ustavil, saj se zavedam, da bi s tem odprl Pandorino skrinjico želja po potovanjih, za kar še ni čas.