S potrpežljivostjo proti nestrpnosti

Potovanja so trenutno na čakanju, tako kot marsikatero področje življenja, ki se nam je do nedavnega zdelo samoumevno. Vsi bolj ali manj potrpežljivo čakamo in si želimo vrnitve normalnih časov, kakršnikoli že so bili pred dobrim letom. Morda so tudi takšni, ki jim je trenutno stanje pisano na kožo, a sam ne poznam nikogar, ki si ne bi želel, da bi bilo vsega tega, kar sedaj doživljamo, čim prej konec. Čeprav je pojem čakanje malce neposrečena beseda, saj spominja na pasivno stanje, česar nekako ne prenašamo najbolje. Vsaj zase ne morem reči, da sem si kadarkoli želel čakati. Ne gre za nepotrpežljivost, da bi si nečesa želeli prej oziroma hitreje, temveč za tisto čakanje, s katerim se vsi občasno soočimo. Na primer v kakšni čakalnici. Med tem, ko zunaj sije sonce, doma nas čakajo otroci, v službi delo in tako naprej, mi ždimo v čakalnici in čakamo, da pridemo na vrsto. A če dobro pogledamo okrog sebe, lahko opazimo, da znajo nekateri precej bolje čakati, kot mi. Niso nestrpni, ne gledajo na uro, ne trkajo na vrata in ne tarnajo nad sistemom in nad tem, kako dolgo že čakajo. Videti so, kot da imajo ves čas in vso potrpežljivost tega sveta. Najbrž jih v svojem stanju neučakanosti niti ne opazimo, če pa že, pa pomislimo na to, da v tem trenutku najbrž nimajo kaj bolj pametnega za početi, kot čakati in so zato tako pomirjeni. V resnici pa so mojstri umetnosti čakanja, od katerih bi se lahko tega naučili. Dokler se tega ne naučimo obvladovati, smo pač nepotrpežljivi. Pri tem je zanimivo to, da takrat temu ne rečemo nepotrpežljivost, temveč to zamaskiramo v frazo, da ne moremo sedeti križem rok ali rečemo, da smo proaktivni, prezasedeni ali nekaj podobnega.

Če je bil kdaj čas, primeren za preizkušanje lastne potrpežljivosti, je to sedaj. Ampak ne zato, ker se je življenje na marsikaterem področju, ki ga imamo tako zelo radi in ga tako zelo pogrešamo, zaustavilo. Zdi se mi, da je nepotrpežljivost prej posledica odziva na provokacije in razpihovanje nestrpnosti ter celo sovraštva, ki imajo neprimerljivo večje razsežnosti in se tudi hitreje širijo, kot kakršenkoli virus. S tem, da je cepivo proti temu na voljo vsakomur v neomejenih količinah in v vsakem trenutku. Imenuje se potrpežljivost. A v časih iskanja krivcev, ko je najpomembneje to, kdo ima prav in kdo ne ali kdo je za in kdo je proti, je nekoga prepričati v to, da je rešitev v potrpežljivosti, bržkone nemogoče.

A potrpežljivost žal ni nekaj, kar je mogoče, tako kot na primer nestrpnost, zanetiti. Bojim se tudi, da ni nalezljiva. Lahko pa se je (potem, ko jo prepoznamo kot nekaj pozitivnega in si je zaželimo) naučimo. Tudi s potovanji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.