Potovanja, ki nas najbolj iztrgajo znanemu udobju in rutini, v nas pustijo najtrajnejšo sled. Potovanje čez Afriko je bilo eno takšnih zame. V Afriki je bilo preizkušnji vse, kar znam in vse česa sem sposoben. Od mehaničnih, kuharskih, komunikacijskih in pogajalskih sposobnosti, do zmožnosti prilagajanja na zdravstvene in higienske razmere, o katerih se nam v razvitem svetu sicer niti ne sanja. Obvladovanje strahu in odzivanje na nevarne situacije je poglavje zase. Situacij, ko sem se srečal z oboroženimi možmi, je bilo več, kot jih je mogoče prešteti. Srečanje s pastirjem s kalašnikovim v Etiopiji in z do zob oboroženimi uniformiranci v Egiptu, sta le dva primera. A v resnici sem se bolj, kot ob srečanjih z oboroženimi ljudmi, ustrašil ob srečanjih z živalmi. Pri srečanju z oboroženimi ljudmi sem namreč lahko dokaj hitro ocenil, da situacija ni tako resna, kot je videti. Pri srečanju z afriškimi zvermi pa nikoli nisem vedel, pri čem sem. Med vožnjo na motorju skozi rezervate sem se počutil še bolj ranljivega, kot sicer. Prav tako v šotoru, v katerem sem nekajkrat ob živalskih zvokih, ki so prihajali od zunaj, sredi noči doživel nepopisne strahove. Vso to izobilje strahov, s katerimi sem se soočil, tegob, ki sem jih prestal in situacij, ki sem jih premagal, je pustilo neizbrisno sled. Prav ta izjemno intenzivna doživetja so naredila potovanje čez Afriko nepozabno. In neponovljivo.
A ne glede na vse težavne trenutke, to niso spomini, na katere najprej pomislim, ko se spomnim potovanja čez Afriko. Spomnim se lepih trenutkov.
Obrokov, ki so jih drugi podelili z menoj ali jaz z njimi.
Pogledov na Afriško pokrajino iz višav.
Dobrodošlice, ki sem je bil deležen v Cape Townu.
Neskončnih prašnih cest skozi neobljudeno pokrajino.
Privilegiranih trenutkov samote na najveličastnejših destinacijah sveta.
Bližnjih srečanj z živalmi v divjini.
Srečanj z domačini.
In srečanj s samim seboj.
[SinglePic not found]