Leto popotniških kompromisov

Mineva pol leta, odkar smo nazadnje zapustili Slovenijo in zares potovali. Pol leta je dokaj dolgo obdobje za neprostovoljno abstinenco od nečesa, kar imaš zelo rad. Sicer je ljubezen do nečesa ali nekoga za neko obdobje mogoče zamrzniti in jo, ko so razmere ponovno ugodne odtaliti, a to ni preprosto. Ob tem mi na misel pridejo ljudje, ki izjemno uživajo v jadranju in povedo, da je to zanje najlepša oblika dopusta, druženja, pustolovščine ipd., kar jih je. Kar me pri tem fascinira je to, da so od enega do drugega srečanja s to svojo veliko ljubeznijo pripravljeni čakati 52 tednov. Morda gre za potrpežljivost, vdanost v usodo, praktičnost ali kakršnekoli omejitve, zaradi katerih jim ni dano, da pogosteje zajadrajo v objem neizmerne sreče. Kakršenkoli že je ta razlog, bi se lahko vsi, ki se nam mudi potovati, saj potovanja že po nekaj mesecih pogrešamo, od njih nečesa naučili. Seveda pa različni ljudje različno intenzivno hrepenimo po tistem, kar imamo radi. Če nekdo ne more zdržati več kot tri mesece, ne da bi se odpravil na potovanje, to nujno ne pomeni, da so zanj potovanja pomembnejša, kot nekomu, ki je pripravljen na naslednje potovanje čakati enajst mesecev. Morda je slednji le manj neučakan. Sploh pa so abstinenca, post ali odrekanje povsem na mestu, kadar predajanje užitkom, po katerih hrepenimo, preseže neko mero. Če le časa, dokler čakamo, da se razmere ne stabilizirajo dovolj, da bodo potovanja ponovno stekla, ne zapravimo za pričakovanja, načrtovanja in razpredanja o nedorečeni prihodnosti.

Po eni strani se mi zdi, da nam doma ni pretežko čakati, da se potovanja sprostijo. Imamo srečo, da smo vsi po vrsti dovolj zaposleni z raznimi obveznostmi, tako, da nam ob tem popotniškemu postu, ki ga preživljamo, ni prehudo zaradi pomanjkanja potovanj. Po drugi strani pa seveda razmišljamo o tem, kdaj se bodo potovanja ponovno sprostila, kam in kako bomo lahko potovali. Predvsem pa to ali bomo sploh lahko potovali tja, kamor si želimo, ali pa bomo odpotovali pač nekam, kamor bo mogoče. Pravzaprav je zame odgovor na to vprašanje pomembnejši od kateregakoli drugega na to temo. Saj bomo veseli, če bomo lahko prestopili meje, že zaradi občutka, ki ga bo to prineslo. A povsem drugače, kot potovati zgolj zaradi tega, ker lahko, je potovati s smislom. Tja, kamor nas vleče. Tja, kamor si želimo. Tja, kjer še nismo bili. Sicer nam je lansko leto, kljub dokaj zaprtim mejam, uspelo spraviti pod streho kar nekaj potovanj, a če bi bilo leto 2020 brez omejitev, bi zagotovo obiskali druge destinacije. Glede na to, da tudi v bližnji prihodnosti ni za pričakovati konkretnega sproščanja ukrepov v destinacijah, o katerih sanjamo, kaže, da bo tudi letošnje leto, leto popotniških kompromisov. A o tem, kaj nam prinaša letošnje leto na področju potovanj, je težko govoriti, saj nihče ne ve, kaj se nam obeta. Še najbolje je znižati pričakovanja in se veseliti že obiska lepe plaže pri sosedih. Najbrž marsikdo tega ne želi niti slišati, za marsikoga pa bo to sanjska oblika preživljanja dopusta. Mi se bomo obiska pri sosedih zelo razveselili, ko nam bo dovoljeno, da jih obiščemo. Vsekakor pa bomo upanje, da nam bo letos uspelo realizirati kakšno sanjsko potovanje, vendarle ohranili.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.