Potovati, ne pisati

Potovanje in pisanje ne gresta skupaj. Vsaj ne hkrati. Pravzaprav pri vedno več stvareh, ki jih počnem ugotavljam, da če želim nekaj narediti dobro, se moram temu posvetiti v celoti. Sicer sem za večopravilnost, a pri stvareh, ki jih lahko prepustim strojem in pri tistih, ki mi niso tako pomembne. Zato se pri potovanjih, ki so mi še kako pomembna, trudim, da ne zapravljam časa za karkoli drugega.

Na potovanjih tako pišem le zase in v obliki dnevnika, kar je postala nepogrešljiva rutina vsakega potovanja. Za prispevke, ki jih objavljam tukaj, pa si vzamem čas potem, ko so vtisi s potovanj predelani. Saj vem, da so časi razglednic minili in da novice, ki niso sveže, niso novice. A po drugi strani je danes malo stvari tako minljivih in kratkega veka, kot objava na družbenih medijih. Seveda tudi blog objava nima trajne vrednosti in avtorji sedmih milijonov blog objav, ki se na novo napišejo vsak dan, najbrž ne mislijo, da jih bodo brali še zanamci. Želim povedati le, da zadnje čase na potovanjih ne pridem zraven, da bi kaj zapisal. Sploh na tistih krajših potovanjih in sedaj, ko je tako prečudovito vreme, da mi je žal za vsako minuto sonca, ki jo brez dovolj tehtnega razloga preždim za ekranom. Zato tako, kot z marsičem drugim, odlašam tudi z objavami in čakam, da se vreme skisa, ko bo prijetneje sedeti znotraj, kot pohajati zunaj.

Dokler nekje na odprtem zrem v daljavo, prosim za razumevanje.
vrsic

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.