Na Cresu smo skupaj ostali nekaj dni in se šli družinski oddih na morju. Čeprav kljub temu, da sem dva cela dneva preživel na kolesu, ne morem trditi, da sem bil oddiha na morju potreben. Mišice nekako niso razumele, da potem, ko so bile dva dni dodobra ogrete, sedaj nimajo kaj početi. Je pa oddih prijal zaradi drugih razlogov, se razume.
Po kolesarskem izletu na Cres in družinskem oddihu sem se podal na gorsko popotniško kolesarjenje. Slovenija je namreč zelo bogata z gorskimi kolesarskimi stezami in cestami, speljanimi proč od prometnih cest, kar je prvovrstna priložnost za večdnevna potepanja s kolesom v naravi. Izbral sem pot čez Pohorje, Kobansko in Karavanke, tudi na vrhove, ki jih sicer že poznam, a se jih s kolesom še nisem lotil. Ena meni najbližjih in tudi najlepših poti v okolici je pohorska kolesarska transverzala. Sicer sem jo že večkrat prevozil, a pohorski razgledi so nekaj posebnega. A šele, ko se uspeš prebiti skozi gnečo na Arehu, Rogli, Kopah in drugih turističnih točkah, Pohorje pokaže svoj pravi obraz. Vedno znova sem presenečen, ko po več urah kolesarjenja ne srečam žive duše in se nato pripeljem do katere od priljubljenih pohorskih točk, ko tam zagledam tudi na stotine ljudi. Presenečen zato, ker gremo ljudje tako radi v naravo, a se še raje držimo skupaj. Občutki, ki nas prežemajo, ko smo sami nekje v divjini, pač za večino ljudi niso privlačni. Še dobro, saj to omogoča tistim, ki v tem uživamo možnost, da občutek samote v divjini sploh doživimo. A samota ne prija le v divjini, še marsikje. Seveda, če jo prenesemo.
Ob tem sem se spomnil svojega obiska enega najveličastnejših spominov na davno civilizacijo, Abu Simbel v Zgornjem Egiptu. V vsej svoji veličini se je bohotil le zame in takšni trenutki samote so eni najlepših, kar jih je.
Za primerjavo fotografija Abu Simbel, kot se ga najbrž spomni marsikdo drug, ki ga je obiskal v nekih drugih časih.
Ups, zašel sem s kolesarske poti, vračam se na Pohorje.
Že na začetku sem naletel na podrt most in sem potok moral prečkati drugače. Velikokrat sem že videl sledove pohorskih ujm, a si ne predstavljam, kako je to videti v živo.
Eno od pohorskih črnih jezer.
Razgledi z Ribniške koče.
Pot je enkrat manj,
drugič bolj zahtevna. Vsako je mogoče premagati, če ne s kolesom, pač peš.
Razgledi s Kozjaka, ki je na drugi strani Drave, proti Pohorju.
V Dravogradu sem se poslovil od Pohorja in se lotil Karavank.
