Električnega kolesa se nisem naveličal. Niti se nisem naveličal Slovenije. Niti planinskih koč. A sem kljub temu želel preizkusiti nekaj novega. Pravzaprav nekaj starega in sicer kolesarjenja s klasičnim kolesom, natovorjenim z opremo za kampiranje, vključno z opremo za kuhanje. Odpravil sem se na kolesarjenje po sosednji Avstriji in sicer ob reki Dravi, po Dravski kolesarski poti, kot jo imenujejo. Sicer z zadržkom, saj sem se bal, da bo preveč turistična, a sem imel srečo, saj sem na poti srečal bore malo ljudi. Le tu in tam ter v večjih krajih, kar je razumljivo. Imel sem še en zadržek in sicer sem se bal, da bo pot preveč enolična in dolgočasna, glede na to, da je speljana ob reki, kar pomeni, da je praktično brez vzponov ter spustov. A da bi se malce utrudil, sem kolesaril proti toku, torej sem se vzpenjal. Sicer sem se skupaj povzpel le za dobrih dva tisoč metrov, toliko kot sem po Sloveniji naredil dnevno, a mi je je na težko natovorjenem kolesu to zadostovalo, da sem bil pozno popoldan ravno prav utrujen, ko sem postavil šotor, skuhal večerjo in se predal počitku.
Drava je s svojo neposredno okolico precej bolj divja, kot se zdi. Kolesariš lahko več ur, ne da bi srečal kogarkoli. Pot je večinoma speljana po stranskih poteh, tako, da tudi avtomobilov skorajda ni. Kar je zame eden ključnih faktorjev pri izbiri kolesarskih poti. Svoje so naredili čudoviti razgledi, ki sem se jih naužil.
Če je kaj, kar to pot posebej zaznamuje, so to mostovi, speljani čez Dravo. Vsak je nekaj posebnega.
V Lienzu so na Dravi še brzice.
Tudi razgled nad krošnjami ni od muh.
Obrazi reke Drave so v Avstriji drugačni, kot jih ista reka kaže v Sloveniji.
Enega redkih obiskov mestnih središč sem si privoščil v Beljaku.
Luka, zdravo!
Z veseljem sem za to, da se srečava in razgrneva karte. Kolesarske. 😉
Kar se tiče transporta, je pome prišla Sabrina z avtom in smo nadaljevali s skupnim dopustom. Je pa v Avstriji na praktično vsak vlak mogoče dati kolo dokaj preprosto. Prav tako v Italiji (o kateri morda nekaj besed v naslednji objavi). Tudi vlake v Sloveniji sem že uporabil za prevoz kolesa in gre. Kot si že sam ugotovil. 🙂 Istra je kar prepredena s kolesarski potmi, si predstavljam, da sta uživala.
Bil sem pred kratkim tudi vzdolž Mure. Divjina! Ob Donavi pa sva bila pred nekaj leti z motorjem s Sabrino. Se mi zdi, da je tista pot v primerjavi z Dravo in Muro bolj razvita in obiskana. Z Mašo smo šli enkrat okrog Balatona, kar je tudi krasno za večdnevni kolesarski izlet z otrokom. Od rečnih kolesarskih poti bi izbral Dravsko pot, ker je zelo razgibana in skoraj nič se ne pelješ po glavnih cestah. Pa avtokampi so v vseh večjih krajih. Če je to v pomoč.
Ej, Luka kle. Super, hvala za opis in fotke! Bi bil vesel še kaj več besedila in podatkov, mogoče tudi organizacije transporta iz cilja nazaj domov. Zakaj sprašujem? Letos sva z juniorjem (11) naredila poskusno 4-dnevno pot od Pule do Kopra (do Pule in iz Kopra z vlakom), ki je bila res super, 180 km (45/dan povprečje), drugo leto pa si želiva malo več in ravno Drava, Mura ali Donava so v ožjem izboru. Mogoče bi se morala dobit enkrat na kavi, da ne razpredava tukaj vsem na očeh? 😉