Kaj je nasprotje od utripa velemest, o čemer sem pisal nazadnje? Samota, divjina, odročnost, neposeljenost, narava ali kaj drugega? Kateri so kraji, ki smo jih obiskali, ki ustrezajo tem kriterijem in kako je tam danes? Še vedno najraje potujemo tako, da je na naših potovanjih nekaj od vsakega. Da je nekaj mestnega vrveža. Da smo nekje sami. Da obiščemo odročne kraje in divjino, kjer daleč naokrog ni žive duše, ki bi kazila naše dojemanje širine sveta v tistem trenutku. Da obiščemo dobre restavracije in se udeležimo dogodkov, kjer se tare obiskovalcev. Da smo na potovanju samooskrbni in neodvisni. Da se pustimo razvajati v dobrem hotelu. Skratka, načinov potovanj in krajev, ki jih radi obiščemo, je neizmerno veliko. Seveda je tudi precej načinov potovanj, na katere ne želimo potovati, kot tudi krajev, ki jih ne želimo obiskati. Zraven tega tudi pri nas doma nimamo povsem enake predstave o tem, kako si želimo, da naša potovanja izgledajo in kaj od njih pričakujemo. Še dobro, da je tako. Odročnost, samota in divjina so že bolj meni pisani na kožo, kot komu drugemu pri nas doma. A v tem trenutku moram prav dobro razmisliti, kje sem bil, oziroma kje smo bili nazadnje v odročnih ali samotnih krajih. Zadnje družinsko potovanje, ki bi ustrezalo tem kriterijem, ki sem ga sedaj izbrskal iz spomina, je pohajkovanje po Krfu. Dobri dve leti je tega, ko smo za prvomajske praznike prepešačili zahodno obalo tega otoka. Kopalna sezona se še ni pričela in plaže, vasice, gostilnice ter bolj ali manj vse drugo, je bilo prazno. Ja, to je bilo zadnje potovanje, kjer mestnega utripa takorekoč niti začutili nismo.
Na mojih solo potovanjih je seveda drugače, saj se tam mestnega in kakršnegakoli vrveža izogibam. Izjemoma se ustavim v mestu, še najpogosteje zato, da se oskrbim z zalogami hrane ali da si privoščim kosilo v dobri restavraciji, če jo uspem najti. A s pravo odročnostjo in samoto, takšno večdnevno, se že nekaj časa nisem soočil, saj so popotniški načrti v zadnjem letu in pol drug za drugim padali v vodo. Od zadnjih potovanj bi rekel, da je bilo še najbolj samotno in odročno kolesarjenje, ki sem se ga lotil lani takoj po prvomajskih praznikih, ko se je sprostilo prehajanje med občinami. S kolesom sem se v petih dneh vzdolž Kolpe zapeljal do morja. Kapacitete za kampiranje in restavracije so bile še zaprte. Še danes se spomnim, kako sem bil vesel, ko sem v nekem baru, potem, ko sem imel za seboj celodnevno kolesarjenje po temačnih kočevskih gozdovih, dobil pico. Menda edini obrok, ki sem ga dobil v gostilni, sicer sem moral biti samozadosten. Da o občutkih, ki so me prežemali v kočevskih gozdovih, kjer nisem srečal niti enega samega človeka, niti ne govorim. Pot vzdolž Kolpe tudi sicer ni obljudena v tem času, takrat ni bilo nikogar. Ko sem si skrivoma postavil šotor ob reki, sem razmišljal o tem, koga od treh najverjetnejših nočnih obiskovalcev bi najmanj rad srečal; begunce, policiste ali medveda.
Morda pa sedaj, ko kaže, da je marsikdo še manj povezan z drugimi kot sicer, odročnost ni nekaj, kar v potovanjih iščemo. Si menda bolj želimo vrveža, kot samote. A zagotovo ne vsi. Še dobro, da je tudi danes, kljub težkim časom, mogoče potovati tako, kot si želimo. Dokler svoje želje prilagodimo razpoložljivim možnostim, se razume.