Ljudje se znamo preveč navezani na stvari, ljudi, opravila, pospravljeno kuhinjo, dnevno rutino ali karkoli drugega. A navezanost je lahko tudi nekaj lepega, kar izboljšuje življenje nam samim in posredno tudi drugim. Lahko pa je prav obratno, da z navezanostjo sami sebe in druge trpinčimo. Škoda, da vedno ne znamo ločiti med eno in drugo obliko navezanosti. Če bi dobro premislili o tem, kaj nam neka navezanost prinaša in kakšne so njene kratkoročne in dolgoročne posledice na nas in na druge, bi v večini primerov prepoznali ali nas ta navezanost bogati ali nam škoduje. Če bi tako ravnali, bi se slabih navezanosti morda že znebili, dobre pa privzgojili. Da ne bom okolišil, bom kar naravnost prešel na potovanja, na katera smo tako navezani. Sicer se mi sedaj zaradi dolge zime zdi, da na potovanja skorajda več nismo navezani, saj že celo večnost nismo potovali, a recimo temu zgolj prehodno obdobje. Obdobje, ko čakamo, da se stvari postavijo na pravo mesto, da lahko končno odpotujemo. Ni kaj tajiti ali se sprenevedati, na potovanja smo nedvomno navezani. A nikakor ne bi več rekel, da smo z njimi zasvojeni. Tako neprizadeto prenašamo dolga obdobja brez potovanj, da nam to v resnici ne predstavlja kaj drugega, kot blage skomine. Pred časom, ko sta bili Maša in Sara majhni in sta obe radi potovali, smo težko zdržali več kot nekaj mesecev, ne da bi nekam odpotovali. Danes, ko smo videli že nekaj kotičkov sveta in potovali na že kar nekaj različnih načinov in tako potešili temeljne popotniške potrebe po odkrivanju sveta in samih sebe v svetu, te strasti bolje brzdamo. Vsekakor pa ostajamo na potovanja, pravzaprav na občutke in vse ostalo, kar nam potovanja pomenijo, zelo navezani.
V tem trenutku sem se ustavil in o tem, kaj nam navezanost na potovanja prinaša, premislil. To, da nam prinaša predvsem nove, globlje izkušnje, ki nas bogatijo, o čemer tako skorajda nenehno pišem, že tako vem. Kako pa nam navezanost na potovanja škoduje? Na misel mi v tem trenutku pridejo nekatere plati potovanj, ki so neprijetne; stres, izpostavljanjem boleznim in nevarnostim, zapravljanje denarja, odsotnost od doma, službe in šole. A kaj, ko imam za vsako od teh neprijetnih ali morda celo škodljivih posledic potovanj argument, s katerim se dejansko prepričam, da so pozitivni učinki potovanj precej večji. Česar seveda ni mogoče trditi pavšalno za vse, saj je na primer ogljični odtis, ki ga naredimo s potovanji, neprimerljivo večji, kot če ne bi potovali. Sploh, ko sedemo na letalo.
Vsekakor pa je drugače, ko z navezanostjo na potovanja vplivamo na kvaliteto življenja drugih. Bližnjih. S tem imam v mislih solo potovanja. Ne delam si utvar, da to, ko se sam odpravim od doma za nekaj dni ali tednov, ne vpliva na kvaliteto življenj mojih treh deklet. Zelo vpliva. Pa vendar to občasno počnem, saj bi me to, da svoje vzdržljivosti ne bi mogel preizkušati v solo podvigih in potovanjih, zelo prizadelo. Ja, na tovrstna potovanja sem zelo navezan in zanje menim, da ne bogatijo le mene.
Če razmislimo o navezanosti na karkoli in nismo prepričani ali je škodljiva ali koristna, lahko naredimo preprost preizkus, pri katerem je ključno, da smo iskreni. Vprašajmo se, katera naša čustva najbolj vzplamtijo ob tej navezanosti? Kako bi se počutili brez teh občutkov, katere nam ta navezanost prinaša? Je ta navezanost koristna za nas in naše bližnje? Ali je ta navezanost koristna ali škodljiva le na kratek ali tudi na dolgi rok? Seveda je to vse skupaj le moj vidik. Prepričan sem, da na to temo obstajajo resne knjige in drugi kredibilni viri. Konec koncev premišljanje o tem, katere navezanosti so dobre in katere slabe, ni nobena znanost, je pa prav, da o tem razmišljamo, preden nas odnese predaleč na odprto morje.