Danas smo v Jordaniji. Danes, 25. decembra 2022. Tokrat zares! Ne tako, kot pred dvema letoma in pol, ko mi je manj kot en teden pred odhodom, ko sem se odpravljal na to, da to puščavnato deželo prepešačim, korona prekrižala načrte. Da se to ne bi ponovilo, po nekem vraževernem prepričanju, tega nisem obelodanjal vnaprej. Kaže, da je pomagalo, saj smo tukaj. Na morju. Sredi zime. Ko mi je danes na bencinski črpali, kjer sem bil v kratkih rokavih, možakar, ki nam je točil gorivo rekel, kakšna zima je sedaj pri njih. S tem, da je bil on oblečen v debelo bundo. Sem mu rekel, da je sedaj zima tudi pri nas doma, a je tukaj dvajset stopinj topleje, kot pri nas.
Včeraj smo pristali v Aqabi, na jugu Jordanije. V kraju, kjer lahko gledaš čez zaliv v Izrael in Egipt ter čez hrib v Savdsko Arabijo. Vse štiri države so si na tej točki najbližje skupaj. Dovolj blizu, da bi lahko šel v enem dnevu peš čez tri meje in obiskal vse štiri države. A nam Jordanija povsem zadostuje. Več kot dovolj ciljev smo si zastavili, da nam ne tem potovanju v Jordaniji ne bo dolgčas.
Sedaj, ko to pišem, smo sredi puščave Wadi Rum. Obkroženi smo z rdečimi sipinami in spimo v šotoru. Na božični večer. Sem so nas pripeljali beduini in nam tukaj pripravili prav posebno večerjo in povrhu še večerni program. Celo zaplesali smo z njimi. Božič, kot ga še nismo doživeli. Sredi puščave in to v šotoru. Resda razkošnem, a vendarle je to doživetje nekaj posebnega. Spati v puščavi, daleč od civilizacije, luči, elektrike in tekoče vode, ima seveda poseben čar. Sicer nocoj pričakujemo mraz, a zaenkrat kaže, da nas ne bo zeblo. A če nas bo vendarle zeblo, bo naš spomin na noč v puščavi v Jordaniji dobil pač še eno dodatno dimenzijo.
Vsem želimo mirne in lepe praznike, kjerkoli že jih preživljate.