Jordanijo obišče toliko Slovencev, da najbrž vsakdo pozna nekoga, ki pozna nekoga, ki je že obiskal Jordanijo. Tako smo tudi mi prišli do nekaj odličnih nasvetov iz prve roke. Najboljši je bil namig za obisk soteske Wadi Numeira. Jordanija je ena tistih dežel, kjer rečne struge, kanjoni in soteske v določenem obdobju leta, ko ni dovolj vode, preprosto presušijo. Takrat postanejo poligon za razne aktivnosti, ki mu ni para. Predvsem soteske, kjer je voda v mnogih letih zarezala globoko sled v mehkem peščenjaku. Že sam pogled v takšno zavito sotesko, pogosto obarvano v vse odtenke barve peska od bele do rdeče, pričara čarobne prizore. V zimskem času marsikatera od teh sotesk ni dostopna zaradi vode, kar smo izkusili na lastni koži, kot sem omenil v predprejšnjem zapisu o Jordaniji. A za obisk soteske Wadi Numeira, ki leži tik ob Mrtvem morju, je zima pravšnji čas.
Za devet kilometrski pohod po soteski smo vzeli s seboj le nekaj malenkosti. Hoditi smo začeli na koncu soteske na nadmorski višini minus 314 metrov pod morsko gladino. Ta podatek o pod-morski višini me vedno znova preseneti. Vstop v sotesko je med širokimi skalami, pod katerimi žubori potok, ki se izliva v Mrtvo morje. Ker smo bili obuti v športne copate, ki si jih nismo želeli zmočiti, smo potok prečkali po kamnih. Neštetokrat. Kar je že po kakšnem kilometru postalo zoprno, a smo kljub temu nadaljevali, saj je bilo hoditi po globoki soteski nekaj izjemno privlačnega.
Širina potoka se je vedno bolj zoževala, a voda je bila vedno bolj deroča. Ni je bilo veliko, a vendarle dovolj, da je bilo vedno težje ostati suhih nog. V nekem trenutku smo se že nameravali obrniti, da se ne bi povsem zmočili, a smo se na srečo uspeli prepričati, da nadaljujemo. Prizori v soteski so namreč izjemni in občutek, hoditi po strugi soteske, je resnično čaroben. Tako smo pogumno zakorakali v vodo, ki ni presegala višine gležnja in nadaljevali pot.
Radi hodimo in vedno iščemo najbolj razgledne poti, saj so razgledi tisti, ki nas ob pohajkovanju najbolj obogatijo. A tokratni pohod je imel najslabše razglede, kar jih je, saj se z nobene točke ni videlo dlje kot nekaj deset metrov, razen pogled navpično navzgor, ki je razkril tanko črto modrega neba. A vendarle so prizori, ki jih nudi pohajkovanje po globoki soteski tako očarljivi, da tega pohoda najbrž ne bomo pozabili.
