Minulo nedeljo sem objavi namenil preveč besed v primerjavi s fotografijami. Rek, da slika pove več, kot tisoč besed, je sicer pogosto prikladen, a ravno tako pogosto so besede tiste, ki povedo več. Zato bom poskusil tokrat z manj besedami in več fotografijami opisati doživljanje Julijskih Alp, ki mi je bilo dano to poletje.
Bogastvo slovenskega visokogorja je resnično neprecenljivo. A bojim se, da je Slovencev, ki se tega zavedamo, vedno manj, če sodim po obisku gora. Je pa tujcev, ki te iste lepote cenijo, vedno več. Morda se motim, saj verodostojnosti tega nisem preverjal, pišem zgolj po tem, kar sem v gorah v zadnjih treh desetletjih sam opazil. Zato se v razloge za to ne bom niti spuščal. Me pa resnično bega to, da se na prekrasno sončno soboto, za katero je napovedano prečudovito in stabilno vreme, v dvomilijonski deželi tako malo duš odpravi na izlet v visokogorje. Ta dan sem hodil vsaj osem ur in pri tem premagal dobrih 13 kilometrov po enem najlažje dostopnih visokogorskih območji. Skratka, obdelal sem nekaj terena. Pa vendar v celotnem dnevu (razen na koči) nisem srečal kaj več, kot nekaj deset ljudi. Saj vem, da imamo ljudje različne sprožilce, ki v nas prebudijo občutek, da smo del nečesa velikega, nedoumljivega, božanskega ali kakorkoli že spoznanje, da se svet ne vrti le okrog nas, imenujemo. In če so nam za prebujanje teh spoznanj potrebni zunanji pogoji, potem so v slovenskem visokogorju zagotovo eni najboljših, kar jih je na tem svetu.
Za dobro jutro me je pod Bovškim Gamsovcem od blizu pozdravil ta kapitalec.
Nov dan je prinesel sveže nebo in prečudovite razglede.
Eno od treh jezer na Kriških podih.
Železnina.
Sivino in modrino občasno popestrijo tudi druge barve.
Sestop proti Luknji. V ozadju Triglav.
V pričakovanju sončnega zahoda na Kriških podih.
