Letošnjega nabiranja sončnih ur še kar ni konec in tudi zlahka pišem o tem, kako smo jih letos nabirali. Kakšen mesec po družinskem road tripu po Balkanu, sva si s Sabrino ponovno privoščila motoristični potep. Izbira destinacije za krajša motoristična potovanja do enega tedna je kar težko izbrati, potem, ko se ti zdi, da si vse atraktivne ceste in privlačne kraje v radiju tristo kilometrov že prevozil ali obiskal. Saj ne, da bi v tem radiju lepot primanjkovalo, a čar, ko obiščeš nekaj, kar še nisi, je vedno nekaj posebnega. Zato se pri načrtovanju tovrstnih potovanj vedno soočam z dilemo, kam. Sploh na motorističnih potovanjih, kjer je pot, ki je že tako pregovorno pomembnejša od cilja, še bolj pomembna. Doživljanje užitkov pri vožnji z motorjem je namreč neposredno povezano s pokrajino, po kateri potuješ in cesto, ki se vije skoznjo. Bolj, kot je cesta zavita in bolj, kot je pokrajina atraktivna, širši nasmeh je pod čelado motorista. Povrhu vožnja motorja zaradi izjemne osredotočenosti, ki jo od motorista to početje zahteva, že sama po sebi predstavlja takšno zadovoljstvo, da pravzaprav ni pomembno niti kam se pelješ, niti s kom se pelješ. Dokler se ne ustaviš, se razume, takrat sta cilj in družba še kako pomembna. Tako sem podobno, kot pomladi, ko sva načrtovala pot v Dolomite, iskal atraktivno pot in tudi destinacijo, ki bi naju pritegnila. Odločil sem se za pot v Tatre. Sabrina je bila takoj za. Sicer je pot do tja manj atraktivna, kot bi si kot motorista želela, a s tem tristo kilometrskim radijem, ki ga morava prevoziti, preden sploh začneva potovati, sva se že sprijaznila.
Tako sva se tokrat zapeljala na Madžarsko, Slovaško in Poljsko, s ciljem v Tatrah. Čez Madžarsko sva jo takorekoč ucvrla in se lepotam začela predajati šele na Slovaškem. Že drugi dan sva se zapeljala čez Nizke Tatre vse do Visokih Tater, saj razdalje tam niso prevelike. Tokrat sva prvič obiskala Zakopane, idilični turistični raj na poljski strani Tater. Tukaj blizu sva se sicer že potepala pred več kot desetletjem, z drugim motorjem, a tega kraja nisva obiskala. Zato sva bila toliko bolj presenečena, ko sva videla, kako oblegan je tako odročen kraj na jugu Poljske sredi septembra. Potem, ko sva postavila šotor in se sprehodila do mesta, je bila tam tako nepopisna gneča, da sva se zbala, da brez rezervacije ne bova prišla do mize v restavraciji. A je šlo.
Prva noč v kampu na Slovaškem pod Nizkimi Tatrami.
Sprehod po Banski Bistrici.
Štrbské Pleso, mondeno središče v Visokih Tatrah na Slovaškem.
Gozdna idila nekje ne Poljskem.
Zadnjo noč sva prespala v kampu v Bratislavi. Sicer sva tudi tukaj že bila, a naju to ni motilo. Morda bi lahko objavil kakšno fotografijo lepega starega dela Bratislave, a pogled s tega mostu čez cesto mi je bil resnično všeč.
Sombotel, bojda najstarejše mesto na Madžarskem, kjer sva si privoščila še zadnji postanek pred vrnitvijo v Slovenijo.
Tatre seveda niso niti Dolomiti, niti Alpe, a so vendarle na svoj način edinstvene in atraktivne. Prav prijetno je bilo obiskati kraje, kamor hodijo Poljaki, Slovaki in Čehi na aktivne počitnice. Pohodnikov in kolesarjev je kar mrgolelo na vseh atraktivnih lokacijah. Sama sva se jim pridružila šele popoldan, potem, ko sva namestila v kampu in slekla motoristična oblačila. No, pridružila sva se jim le na sprehajanju po mestu, kar nama je po celodnevni vožnji z motorjem najbolj prijalo.
Na obeh letošnjih motorističnih potovanjih po Češki, Poljski, Slovaški in Madžarski sva sklenila, da se v gorate predele teh dežel še vrneva. Razen na ravninsko Madžarsko, ki je najmanj atraktivna dežela daleč naokrog, kar se motorističnih izletov tiče. A kot sem zapisal, sva se s tem, da se je treba zapeljati tudi skozi manj atraktivne kraje, da prideš do nečesa lepega, že sprijaznila.