Ali se le meni dozdeva, ali svet postaja vse manjši z leti? Svet popotništva in potovanj, namreč. Saj vem, da je to naravni cikel in ga tudi razumem, a ko se sam zalotiš, da si se vanj ujel in to občutiš na lastni koži, je vendarle precej drugače, kot če nekaj le veš, ne da bi dejansko izkusil. Kaže, da sva s Sabrino, ko je treba spakirati in odpotovati, ponovno sama, kot sva bila nekoč. Takrat, ko še nisva imela otrok in sva potovala v dvoje. Sledila so leta družinskih potovanj in sedaj se je cikel obrnil, tako da sva ponovno v dvoje. Saj ne, da v dvoje nisva potovala, ko so bili otroci zreli za potovanja, a tisto so bila predvsem motoristična potovanja, ko drugače kot v dvoje (ali solo) ne gre. Sedaj pa je videti, da se bova na potovanja odpravljala le še v dvoje. Z izjemo mojih občasnih solo podvigov, o katerih ne smem sedaj niti razmišljati, kaj šele razpravljati.
Tako se nocoj, ko to pišem, s Sabrino odpravljava na najdaljše družinsko potovanje v letošnjem letu. Ob tem, ko sem to zapisal se sprašujem ali smo še sploh upravičeni do naziva, ki ga nosi naša spletna stran, Popotniški dnevnik družine Bračko. Nisem prepričan. A glede na to, da je naš spletni dnevnik že v petnajstem, ja v 15. letu, bo ime najbrž ostalo. Morda pa nama še kdaj uspe prepričati Mašo ali Saro ali celo obe, da se odpravimo na kakšno skupno potovanje, kdo bi vedel.
Skratka, potovanje v Izrael sva dokončno odpovedala in tudi letalski prevoznik je končno odpovedal let. Tako lahko brez slabe vesti že čez dve uri odpotujeva drugam. Tja, kamor greva z največjim veseljem, na Portugalsko. Kar še posebej razveseljuje tako mojo popotniško žilico, kot tudi minimalistično plat, je to, da je vsa najina prtljaga v dveh nahrbtnikih, ki skupaj tehtata borih 9 kilogramov. A sedaj se spuščam že v podrobnosti, ki jih raje prihranim za pisanje po potovanju.