Tretji dan naju je pričakal dež. Zato sva se odločila, da ta dan izkoristiva za počitek. Sicer ga po dveh dneh hoje še nisva potrebovala, a sva se vendarle odločila, da na dan, ko bi naj ves čas deževalo, ne hodiva. Majhna vasica Almograve nama je ta dan nudila zatočišče z natanko eno trgovinico in dvema gostilnicama. Sobo sva našla v pezionu, ki so ga upravljale Ukrajinke in bi bila v redu, če bi imela klimo ali kakršnokoli gretje. Tako pa se nama oblačila, ki sva jih ta dan oprala, nikakor niso posušila. Sob v teh vasicah izven turistične sezone ni toliko, da bi si popotnik lahko privoščil biti izbirčen. A v glavnem sva našla kar lepe sobe, ki sva jih rezervirala dan poprej ali šele, ko sva prišla na lokacijo. Hotela sva namreč ohraniti fleksibilnost in sva se zares sproti odločala, v katero smer in kako daleč bova sleherni dan hodila. Načrt poti sva si sicer naredila vnaprej, a se ga v glavnem nisva držala.
Pogled skozi okno penziona. Le kako naj človek ob takšnem razgledu verjame, da bo naslednji dan ves čas deževalo?
Po neskončno dolgem deževnem dnevu v sobici penziona v Almograve je naslednji dan ponovno posijalo sonce. Deževni dnevi, ko je treba nekje ždeti in čakati na boljše vreme, so zame na potovanjih tako težki, da se še danes spomnim, kako smo leta 2009 čakali monsun, da se končno preneha zlivati na Himalajo, da se lahko podamo okrog Anapurn. Ja, ja, saj vem, da za vsakim dežjem posije sonce, a zdržati je treba do takrat. Skratka, oprano portugalsko nebo je naslednje jutro na etapi do kraja Zambujeira do Mar naredilo prečudovite razmere. Pesek, po katerem sva pretežno hodila, zahvaljujoč dežju ni bil tako sipek in je manj polnil najine čevlje. Tudi razgledi so imeli več modrine, kot sicer.
Četrti dan naju je čakala podobna pot ves čas ob morju, le zadnji del je bil zoprn. Zaviti je bilo namreč treba proč od morja in hoditi po asfaltni cesti do kraja, ki sva ga videla že od daleč. A bolj, kot sva se mu približevala, bolj se nama je zdelo, da se oddaljuje. Teh nekaj kilometrov po asfaltu je bil najtežja etapa na poti. Predvsem zaradi psihe, ki je na dolgočasni asfaltni cesti popustila.
Morje na desni in reka na levi. Tukaj sva sestopila do reke ob kateri sva nato hodila daleč do kraja Odeceixe. Na plaži je videti tudi nekaj kopalcev.
Odeceixe se imenuje ta kraj, kjer je meja med pokrajinama Alentejo in skrajnim jugom, pokrajino Algarve, ki je sinonim za oddih na portugalskem morju. A Odeceixce ni niti na pravi lokaciji, saj je nekaj kilometrov proč od morja, niti ne ponuja ničesar, po čemer bi človek sklepal, da se je znašel v opevani pokrajini. To se takoj opazi, saj je bil kraj precej manj privlačen, kot kraji, ki ležijo ob morju in so zaradi večjega števila obiskovalcev preprosto lepši. Odprt je bil le en lokal, zato sva se odločila, da tako za večerjo, kot za zajtrk poskrbiva sama, saj je bila v hostlu, kjer sva bila edina gosta, opremljena kuhinja. Skrbnica nama je odklenila in naju nato pustila sama, da sva kot graščaka vladala samotnemu dvorcu. Kot je v hostlih navada, je bilo tudi tukaj v kuhinji nekaj sestavin in hrane, ki jo gostje potem, ko jih več ne potrebujejo, pustijo za druge. Nekdo je prijazno na kuhinjskem pultu pustil celo steklenico olja, na katerem je pisalo Castor oil. Še dobro, da Sabrina ve, kaj to pomeni, sicer bi jaz jajca spekel na ricinusovem olju. Dvomim, da bi naslednji dan naredila kak korak, če bi uporabil to olje.
Sledila je etapa, ki sva jo nameravala preskočiti, a sva ugotovila, da imava dovolj časa, da jo dodava v itinerar, zato sva pot proti jugu podaljšala do kraja Aljezur. Sprva se je bilo treba vrniti do morja, a začuda se nama je skoraj ista pot, po kateri sva se dan poprej tako namučila, zdela neprimerljivo krajša. Ponovno sva bila ob morju, kjer sva najraje. Naletela sva celo na klop, kjer sva se lahko odpočila in si za kosilo privoščila avokado. Zadnji del poti se je ponovno odcepil v notranjost, kar naju ni preveč motilo, saj sva vedela, da se v prihodnjih dneh ponovno vračava na morje.
Aljezur bi naj v desetem stoletju ustanovili Berberi in na nek način je njihova sled vidna še danes. A vasica je na dan vseh svetih, ko sva prišla, samevala. Le tu in tam je bil odprt kakšen lokal, da sva si lahko privoščila večerjo. Tokrat tajsko. Naslednje jutro je Aljezur ponovno oživel. Za zajtrk sva se sprehodila mimo šestih odprtih lokalov in šele sedmega izbrala za zajtrk. Tudi Aljezur nama je nudil vse, kar sva potrebovala. O tem, kako sta nama bila všeč ta dva kraja v notranjosti, priča tudi to, da sem v štirinajstih dneh na Portugalskem posnel več kot tisoč fotografij, a niti ene same v krajih Odeceixe in Aljezur.
Krajev in pohajkovanja v notranjosti, proč od morja, sva imela dovolj. Sedla sva na avtobus in se zapeljala do morja. Od tam sva pot nadaljevala proti zahodu in nato proti severu, a ves čas ob morju.
