Algarve je menda najbolj sončen del Portugalske in najbrž tudi ena najbolj sončnih regij celotne Evrope. Kar je še kako privlačno v mesecu novembru, ko sva se znašla tam. Vesela, da sva zapustila notranjost, sva stopila z avtobusa v obmorskem letovišču Lagos in se podala proti zahodu kar skozi mesto. Proti obali, se razume. Vedela sva, da je tukajšnja obala neprimerljivo bolj obljudena in obiskana, kot zahodna obala ob Atlantiku, a naju to ni motilo, saj so lepote Algarve nekaj posebnega.
Prva etapa na tem koncu je bila kratka, le do kraja Luz sva šla. Kar je bilo ravno prav, saj sva zaradi jutranje vožnje z avtobusom pričela s hojo šele po kosilu. Lagos je bil presenetljivo poln obiskovalcev in tudi na plažah je bilo kar nekaj ljudi, ki so se nastavljali soncu ali celo kopali v morju. Po drugi strani je Luz majčkena vasica ob morju s prečudovito promenado ob morju.
Na tem koncu Portugalske je bilo precej deskarjev, ki so čakali na pravi trenutek, da v razburkanem morju ujamejo pravi val v pravem trenutku. A z najine perspektive ni bilo videti, da bi jim to uspevalo. Morda pa le posedajo v morju, je komentirala Sabrina. Res je tako izgledalo. No, najbrž že vedo, kaj počnejo.
Sobe v Algarve so nekaj povsem drugega, kot sva bila vajena na prvem delu poti. Tukaj sva si lahko namreč privoščila nesluteno razkošje za majhen denar.
Posedanje pred hotelom v kraju Luz.
Razkošna dvonadstropna vila s tremi kopalnicami, ki sva jo v Salemi imela le zase.
Hotelček “Adults only!” v Lagosu.
Ničesar od tega razkošja nisva potrebovala, a nama je godilo, da si lahko po napornem dnevu hoje privoščiva udobje.
Za razliko od razgledov, je bila sama pešpot v tem delu bolj ali manj enaka, kot prve dni. Nekaj peska, nekaj kamenja in le tu in tam kak košček ceste. Na zadnji etapi sva povsem slučajno, a ob pravem času, naletela na kraj, kamor se, kadar je morje razburkano, hodijo naslajati radovedneži in fotografi. Bilo je na zadnji etapi, ko sva zapustila kraj Sagres in se namenila proti rtu São Vicente, najbolj jugozahodni točki celinske Evrope. Ta rt sva obiskala že trikrat; enkrat z motorjem, drugič z avtom in sedaj peš. No, tole razgledišče nad razburkanim morjem sva našla prvič. Kako sva bila presenečena, ko sva zagledala, kakšno moč razkazuje morje tukaj, ko prši več deset metrov visoko v zrak.
Etapa Sagres – São Vicente – Vila do Bispo je bila zadnja na najini tokratni pešpoti po jugu Portugalske. Kot se za pohajkovanje ob Atlantiku v mesecu novembru spodobi, naju je zadnji dan končno pošteno opral dež. Vetrovke sva si sicer nadela večkrat, a le tokrat zaradi dežja, sicer sva jih nosila zaradi zaščite pred hladom in vetrom. Po dežju sva se preoblekla v suha oblačila in kot da se nič ni zgodilo, nadaljevala do cilja, kamor sva prispela na čudovit sončen popoldan.
Vila do Bispo, po prehojenih 200 kilometrih na cilju.
