V letošnjem letu sem zaključil z eno bolj drznih pustolovščin, ki sem se jih kadarkoli lotil. Trajalo je tri leta, pravzaprav tri sezone, a sem uspel priti od začetka do konca. In to v Sloveniji! Morda superlativ drzna pustolovščina ne zveni prepričljivo, a zame je v marsikaterem oziru bila natanko to.
Kako bi sicer rekel lebdenju visoko nad Savo v zarjavelem zabojniku na zapuščeni jeklenici, ki je videti, kot da so jo nehali uporabljati, ko so čez Savo zgradili prvi most? Cicka, čudo tehnike, je neposredno pričevanje temu, kako so v preteklih časih potekale rešitve premagovanja ovir. Tako sem v čisto zares letos junija prečkal reko Savo s kolesom, v Cicki.
Cicka visi nad Savo.
Pred vkrcanjem. Manjkal mi je kompanjon, ki bi bi mi pomagal naložiti kolo in vrtel vitel. Ni šlo drugače, kot da si pomagam sam.
V akciji.
Pustolovščina, o kateri pišem in sem jo premagoval tri leta, je Slovenska turnokolesarska pot ali krajše STKP. Gre za “krožno kolesarsko pot, ki obide vse pomembnejše slovenske gorske skupine, meri okoli 1800 kilometrov in premaga 50.000 metrov višinske razlike v vzponu.” Vir.
Po Sloveniji? 1800 kilometrov? Po brezpotjih? Res je! Ko sem prvič slišal za to pot, sem vedel, da je bil nakup električnega gorskega kolesa najboljša naložba zadnjih let. Ja, STKP sem prekolesaril z električnim kolesom in ni mi žal! Z “navadnim” kolesom sem naredil na tisoče kilometrov po treh celinah, pregonil več kot deset, morda celo dvajset držav in nimam popolnoma nobenega zadržka, da si užitkov, ki mi jih nudi kolesarjenje, ne bi oplemenitil s pomočjo električnega kolesa. Ja, natanko tako, z električnim kolesom sem svojo kolesarsko izkušnjo oplemenitil. Dostopne so mi postale kolesarske poti, po katerih z navadnim kolesom ne morem. Saj ne-električnega gorskega kolesa, s katerim bi se na brezpotja sploh lahko podal, sploh nimam. Res pa je tudi to, da si z baterijo na kolesu ne pomagam toliko, kot bi si morda lahko. Z enim polnjenjem sem delal tudi 100 kilometrov in več kot dva tisoč metrov vzpona. Na 35-kilogramskem kolesu! Povedano drugače, v dolgih kolesarskih dnevih porabim tudi več kot šest tisoč (svojih) kalorij. Na kolesarjenju po Koreji z navadnim kolesom, natovorjenim z opremo za kampiranje, se menda nisem niti en dan tako utrudil, kot v povprečnem kolesarskem dnevu na STKP z električnim kolesom. Toliko o tem, da so električna kolesa namenjena tistim, ki se jim ne ljubi kolesariti. Kakorkoli, tako, kot ne vozim motorja zaradi motorja samega, ne kolesarim zaradi kolesa. Gre za doživetja in temu primerno izberem prevozno sredstvo.
Po STKP sem v treh letih naredil 2.045 kilometrov in pri tem opravil 47.386 metrov vzpona. Pot je razdeljena na 41 etap, a sem jih uspel prevoziti v 25 dneh. Ne v enem kosu, ampak v šestih podaljšanjih vikendih, kar je, kot sem omenil, trajalo tri leta, da sem vse skupaj spravil pod streho. Povprečno sem prekolesaril 82 kilometrov in naredil 1900 metrov vzpona dnevno. Brezpotij, gozdnih vlek in drugih zahtevnih poti je bilo precej, a ne znam oceniti, če jih je bila tretjina, polovica ali več. Na nekaterih etapah sem tako garal, da sem bil ob koncu dneva resno izčrpan in utrujen. A niti enkrat samkrat nisem pomislil na to, da naslednje jutro ne bi ponovno sedel na kolo in zagonil v nov dan. Spal sem v planinskih kočah, kar daje človeku prav poseben občutek, saj so bolj ali manj vse nekje v divjini ali še bolje, na razglednem vrhu. Prekolesariti dva tisoč kilometrov dolgo krožno pot po Sloveniji pomeni, videti ogromno skritih kotičkov in lepot naše prečudovite dežele, ki jih sicer ne bi videl. Zraven občutka zadovoljstva, da sem ta podvig sploh fizično in psihično zmogel, me je najbolj obogatilo to, da sem potoval po Sloveniji.
V 25 dneh na kolesu sem seveda marsikaj doživel. Toliko, da bi o tem lahko napisal lepo število prispevkov. A z našimi potovanji in z zapiski s potovanj je pač tako, da niso časovno združljivi eni z drugim. Ko potujemo, ne pišem, ko pišem, ne potujemo. Drzna pustolovščina, kot sem jo imenoval na začetku, si zasluži več, kot le eno objavo, saj je tokrat toliko besed, da za fotografije sploh ni več prostora.
Polnjenje lastne baterije na vrhu Kuma, tik pred se je name zgrnila noč in sem si privoščil zaslužen počitek.
