Med vulkani v Čilu

Dežela vulkanov in jezer se imenuje regija Čila, kamor sva se ponovno vrnila.

Dežela je namreč posejana z vulkani, okrog katerih je na tisoče jezer. Pogledi so prečudoviti, kamorkoli se človek obrne. Kakšnih sto vulkanov bi naj bilo v Čilu. Zato ni nenavadno, da je prav v tem koncu sveta bil zabeležen najmočnejši potres na svetu. Kako je z izbruhi vulkanov, je bolje, da ne veš, dokler si na tistem koncu. Kmalu zatem, ko sva zapustila Argentino, sva se znašla v pokrajini, ki kot da ni s tega sveta. Na kilometre daleč so bila drevesa le še siva debla, zelena je bila le podrast. Kriv je orjak v ozadju.

Vulkan Puyehue je izbruhnil junija 2011. Sto milijonov ton pepela in prahu je prhnil v zrak, tako, da je šlo za najmočnejši izbruh v 21. stoletju. Oblak pepela je dosegel Afriko in Avstralijo, neverjetno. No, ducat let kasneje se je narava že delno obnovila, kar ponuja nepozabne prizore.


Nedaleč naprej se je na obzorju prikazala silhueta že naslednjega orjaškega vulkana, Osorno.


Bojda prav ta vulkan označuje severno mejo Patagonije. Imela sva občutek, da se tukaj civiliziran del Čila konča in se pričenja divjina, kar je pomenilo, da se prava pustolovščina šele pričenja. Carretera austral se imenuje zloglasna cesta, ki povezuje osrednji Čile z južnimi odročnimi regijami tega sveta. Pravzaprav je ta cesta eden od razlogov, da sva se ponovno vrnila v Čile. V nekem trenutku, ko sem iskal ideje za drzne podvige, sem imel celo idejo, da bi vseh 1200 kilometrov te ceste prekolesaril, a me je Sabrina hitro postavila na realna tla, tako, da sva se tukaj znašla oba, na motorju.

Majhen kraj Cochamó je za naju pomenil začetek potovanja po Carreteri austral, kar je eden najbolj veličastnih road-tripov na svetu. Popoldan, ki sva ga preživela v krasnem avtokampu, se tega nisva še niti zavedala.

A že jutro je pokazalo razmere, s katerimi sva imela opravka naslednje tedne, ko sva se prebijala skozi te kraje.

Zoprne ceste je bilo po pol dneva na srečo konec. Vijakov, ki sva jih na tresoči vožnji po tej cesti izgubila, nisem našel v nobeni železnini v vasici Puelo, zato sem uporabil plastične vezice in blatnik pritrdil z njimi. Srečo sva imela tudi, da sva našla bencinsko črpalko, saj nisva natočila goriva takrat, ko je bila priložnost. Sprva namreč nasveta, da je treba gorivo natočiti na vsaki bencinski črpalki, nisem vzel resno.

V zanikrnem pristanišču Pichicolo sva čakala na trajekt, ki sva ga rezervirala že dva meseca vnaprej. Namesto velikega spodobnega trajekta, ki iz nama neznanega razloga ni prišel, so nas vkrcali na majhen lokalni trajekt. Štiri ure smo s to garo pluli po fjordu, da smo prišli do Calete Gonzalo, kjer smo se izkrcali. Bil je že večer in končno se je prikazalo tudi sonce.

Kot se za te kraje spodobi, sva prenočila v avtokampu z imenom Vulkan. Čuvaja več ni bilo in sva si lahko izbrala eno od gromozanskih parcel, ki so bile ena od druge oddaljene vsaj sto metrov. Do koder seže pogled, vso pokrajino sva imela le zase. Ko šotoriš v takšni divjini, da daleč naokrog ni žive duše in si ob tem obdarjen s prekrasnimi razgledi, se vate naselijo neizbrisljivi občutki popolnosti, ki jih ni mogoče primerjati z ničemer.

Naslednje jutro sva kamp zapustila v treking oblačilih in se podala na prvi pohod. Kam drugam, kot na vulkan. Vulkan Chaitén je nazadnje izbruhnil leta 2008 in od takrat miruje, zato so nanj speljali pešpot. A glede na to, da se na več mestih iz vulkana vali dim, nisem prepričan, da povsem miruje. O tem se, ko stojiš na kraterju vulkana, seveda ne sprašuješ.

Fascinantno, kako bujna podrast je v teh krajih.