Del Argentine, kjer sva naredila naslednji postanek, smo si dobro ogledali že na prvem potovanju na tem koncu sveta. Sabrini je bilo takrat tako všeč, da je hotela priti prav sem še enkrat. Tudi zato, ker nam takrat vreme ni najbolje služilo in tudi zato, ker se z majhnima otrokoma nismo mogli odpraviti na daljše pohode. (No ja, še isto leto sva se s tema istima otrokoma, na katera se sedaj izgovarjam, podali na pohod okrog Anapurn v Nepalu!) Zato sva se vrnila v te kraje, da nadoknadiva zamujeno. Sploh pa je ta del Patagonije tako atraktiven, da bi se človek sem vračal vsako leto. Če le ne bi bil na drugem koncu sveta.
El Chalten, majhen, a silno turističen kraj, ki služi kot izhodišče za najlepše pohode, sva si izbrala za prvi postanek in tam ostala kar tri dni. Najdlje na tokratnem potovanju.
Prvi dan sva se odpravila na (pre)dolg pohod. A alternative, če sva želela videti famozni Ritz Roy čim bolj od blizu, ni. Tako, da sva bila po 25 kilometrih in 1400 višinskih metrih vzpona, kar zdelana.
Tole spominja na razglede, ki smo jih bili deležni na pohodu okrog Anapurn v Zgornjem Mustangu, v Nepalu.
Laguna de los Tres, v ozadju Fitz Roy, zavit v oblak, ki ga ta dan nikakor ni izpustil iz objema.
Naslednji dan je Sabrina zjutraj ugotovila(tudi na moje veselje), da je noge od včerajšnjega dolgega pohoda ne bolijo tako, da se ne bi podala na še en dolg pohod. Tudi nizki oblaki so spustili svoj oklep in sva se lahko navduševala nad razgledi. Odpravila sva se na pohod do Lagune Torre, od koder je lep razgled na še eno fascinantno goro, Cerro Torre.
Laguna Torre sicer ni tako turkizna, kot laguna, ki sva jo obiskala dan prej, a razgled ni bil zaradi tega nič manj veličasten.
Od pohodov sva bila dovolj prijetno utrujena, da nisva razmišljala o tem, kako naprej. Tako sem šele dan pred odhodom pomislil na to, da je treba natočiti gorivo, saj je v teh krajih le ena bencinska črpalka. In to tista, na katero imava oba slabe spomine, saj smo na tem istem mestu več ur čakali na gorivo. Kot sem se po tihem bal, bencina tudi tokrat niso imeli. Povedali so, da ga morda dobijo jutri. Skušala sva dobiti bencin nekje drugje v mestu, a brez uspeha. Tako nama ni preostalo drugega, kot da počakava na naslednji dan v upanju, da ga res dobijo. Argentina je namreč v resni gospodarski krizi, zato pomanjkanje goriva tam ni nič posebnega. Naslednji dan je prinesel še bolj jasno nebo in tudi gorivo.
Najlepši pogled na gorsko verigo nad El Chaltenom s Fitz Royem na sredini, nad najinima smejočima obrazoma.
Naslednji postanek sva naredila na menda najbolj obiskanem ledeniku na tem delu sveta, Perito Moreno. Pogled na 250 kvadratnih kilometrov velik ledenik je resnično nekaj edinstvenega. Zdi se ogromen, a je le kanček tega, kar je skrito očem v ozadju. Namreč Južnopatagonsko ledeno polje velikosti Slovenije.
Šotor sva postavila v kraju El Calafate, kjer je vrvež presegel vsa najina pričakovanja. V spominu sva ga namreč imela kot kraj z eno ulico in dobro restavracijo s pristnim patagonijskim žarom, a danes je to turistična meka. Šele v četrtem ali petem kampu sva dobila prostor. Menda zadnji, saj je bila nepopisna gneča čez vikend. Argentinci se namreč, ne glede na situacijo v državi, znajo dobro zabavati. Glasba, ki je donela vso noč, je ugasnila šele po šesti uri zjutraj. Kljub neprespani noči sva na pot krenila zgodaj, saj naju je ponovno čakal logistični zalogaj v smislu iskanja goriva. Tokrat zato, ker so bencinske črpalke predaleč narazen za domet motorja in sva morala gorivo natočiti v plastenke za vodo, da sva lahko prišla do cilja. Ponovno nazaj v Čile.