S strogim omejevanjem obiskovalcev turističnih znamenitosti smo se prvič srečali že pred mnogimi leti. Bilo je na najinem prvem daljšem motorističnem potovanju, ko sva se zapeljala do Maroka. Ko sva se takrat vračala iz Afrike, sva obiskala tudi jug Španije, predvsem zaradi bogate mavrske zapuščine. Ko sva kupila vstopnice za obisk slovite Alhambre v Granadi, je bila na vstopnici napisana ura, za katero nisva vedela, kaj pomeni. Sprehodila sva se naokrog in si palačo tudi ogledala, le da sva izpustila najbolj obiskani del, saj bi za to morala čakati v dolgi vrsti in vstopiti šele v terminu na najinih vstopnicah, do katerega je bilo še več ur. Ni se nama ljubilo čakati in sva menda najbolj obiskano znamenitost Španije, ki jo letno obišče 2,6 milijona obiskovalcev, gladko izpustila. Brez kančka slabe vesti, saj smo palač, gradov, muzejev in podobnih stavb obiskali nešteto na potovanjih širom sveta. Saj nekatere so prečudovite in na krasen način nudijo vpogled v neko obdobje zgodovine, a rad si jih ogledam le, če se pred tem dobro pripravim in imam za ogled dovolj časa. So pa tudi takšne, ki slovijo kot atrakcija, v resnici pa za povprečnega obiskovalca ne ponujajo ničesar. Dober primer je samostan Jerónimos, ena od najbolj obiskanih znamenitosti v Lizboni. Samostana nisva obiskala na nobenem od več obiskov tega prečudovitega mesta, saj je bila pred vhodom v samostan vedno zelo dolga vrsta ljudi, ki so čakali na vstop. Za obisk “spektakularnega” samostana sva se odločila šele ob najinem zadnjem obisku Lizbone. Potem, ko sva opravila s čakanjem pred vrati in končno prišla na vrsto, sva se tam sprehajala po nekem dvorišču. Čez čas sva se začela spraševati, kam naj greva, da bova končno uzrla nekaj spektakularnega, po kar sva prišla. Čeprav sploh nisva vedela, kaj to pravzaprav je. Ko sva kot dva popolna nevedneža pristopila k varnostniku in ga vprašala, kaj je tukaj za videti, je z roko pokazal na dvorišče, ki sva ga že dvakrat obhodila.
A za ogled tega dvorišča 2,5 milijona obiskovalcev letno stoji v dolgi vrsti? Saj vem, vsake oči imajo svojega malarja in zagotovo so med temi obiskovalci tudi takšni, ki jih ogled nečesa takšnega prevzame.
Pravzaprav sem se želel zatakniti pri enormnih številkah obiskovalcev, ki preplavljamo svet. Veliki bazar v Istanbulu bojda obišče blizu sto milijonov obiskovalcev letno. 100 milijonov! Številk o obiskovalcih Pariza, Barcelone ali Ljubljane raje niti ne gledam. Turizem je industrija, ki ima tako, kot tudi vsaka druga industrija, temno plat, o kateri se ne govori. Vsaj ne tako glasno, da bi z opozarjanjem na negativne učinke čezmernega turizma preglasili žvenket denarja, ki ga prinaša. To seveda ni nič novega ali nenavadnega. Trajnostni turizem, o čemer sem pisal nekaj let nazaj, sicer lepo zveni, a kaj, ko v vrhuncu turistične sezone na vse to pozabimo in se sami pridružimo trumam oblegovalcev, ki osvajajo turistične kraje. Zdi se, da je skrajni čas, da se nekaj ukrene in kaže, da se nekaj že dogaja. Oglasili so se prebivalci mest, ki so klonila pod težo turizma, saj postaja zanje življenje v njihovih mestih nevzdržno. A ni to strašno, da živiš v mestu, ki je preplavljeno s turisti? Seveda obiskovalci prinesejo ogromno denarja, ki to mesto obogati, a če gre to na račun poslabšanja kvalitete življenja za tamkajšnje stalne prebivalce, nisem prepričan, da je to pravi način.
Na to temo sem našel prispevek, ki govori o množičnih protestih proti tujim turistom. Če to drži, je to zagotovo opozorilo, da je nekaj narobe. V njem je stavek, ki sem ga prejšnjo nedeljo zapisal tudi sam, da je težava v privzgojenih navadah: “Ukoreninjeno imamo miselnost, ki zadnjih 50 let temelji na istem pristopu – da se pač poleti gre v tople kraje. A zdaj so ti kraji postali poleti že prevroči, zato je treba razmišljati o tem, ali niso morda primernejši za obisk jeseni. Torej imamo več razlogov, zakaj bi bilo treba razmišljati o prevetritvi sistema počitnic in dopustov.”
Vprašujem se, kolikokrat še bomo poleti odšli na morje in na koliko stopinj se bodo morale povzpeti poletne temperature, da bomo dejansko za to nekaj naredili in izboljšali počitnice tako zase, kot za prebivalce preobremenjenih krajev. Bojim se, da še velikokrat, če bomo le čakali na to, da “država” prevetri sistem počitnic in dopustov, kot je predlagano v prispevku. Skratka, mene bi to, da mi nekdo s transparentom pove, da je to, kar počnem jaz in je zame raj, zanj hkrati nočna mora, zelo prizadelo. Ni vrag, da ne bi mogel vsak od nas, ki veliko potujemo, nekaj narediti, da to izboljšamo.