So potovanja koristna?

Potovati pomeni tudi nositi odgovornost, kar sem omenil v prejšnji objavi in še precej več. Četudi potujemo pod okriljem agencije, kateri smo zaupali ukvarjanje z birokracijo in z vsem drugim, kar nam ne diši, ni za našo odgovornost in vpliv na okolje ter druge ljudi, nič manjši. Število ljudi, ki potujejo, se je v zadnjih letih (do lanskega leta, se razume) povečalo do te mere, da so preplavili marsikatero idilično mestece in ga spremenili do neprepoznavnosti. S Sabrino sva se na predlanskem velikonočnem motorističnem izletu ustavila v Hallstatt-u, majhni vasici ob jezeru v Avstriji. Tam se je število obiskovalcev v manj kot desetletju povečalo za menda 600 odstotkov. Precejšen delež jih je prišel s Kitajske. A na srečo je Avstrija dovolj daleč od Kitajske in vsi Kitajci, ki bi želeli Hallstatt obiskati, si tega ne morejo privoščiti. Kar jih seveda ni ustavilo in so na Kitajskem zgradili svoj Hallstatt! Svojo repliko idilične avstrijske vasice so si postavili kar na domačem dvorišču. Zanimiv prispevek k trajnostnemu turizmu. Trajnost na področju turizma in potovanj sicer ni nekaj novega, a ne glede na pretege vseh organizacij in posameznikov, ki se zanj trudijo, je doseči pozitivne učinke vpričo množičnega turizma izjemno težko. Množični turizem nekako ne more biti hkrati trajnostni. Sploh tam, kjer obiskovalci znatno prispevajo k proračunu in blagostanju. Množični turizem in potovanja so posledično marsikje presegla zmogljivosti na strani ponudnikov storitev in hkrati zmanjšala pozitivne vtise obiskovalcev.

Dokler se pred enim letom ni vse skupaj obrnilo na glavo.

Že lansko poletje, ko se je število potovanj drastično zmanjšalo, se je na sicer obleganih destinacijah nedvoumno občutilo, da so bili gostje bolj zaželeni, kot običajno. To smo opazili tudi mi. Sicer smo se na minulih potovanjih po Črni gori, kot tudi v Grčiji, vedno počutili dobro sprejete, a lani je bilo to še bolj opazno. Ob več priložnostih smo se lahko s chefom, lastnikom agencije, apartmana ali restavracije, v miru zaklepetali, saj drugih gostov, ki bi potrebovali njegovo pozornost, skorajda ni bilo. Razumljivo, saj je gostom, kadar jih je malo, precej lažje nameniti več pozornosti, kot takrat, kadar jih je veliko. Takole sem zapisal na lanskem potepu po Črni gori: “Redke so lepote na potovanjih, ki presegajo občutke ob sproščenem kramljanju z domačini.”

To smo spoznali že zdavnaj, kar je morda tudi eden od razlogov, da smo vedno najraje potovali v času izven glavne turistične sezone. V spominu imam kar nekaj takšnih pogovorov iz Kambodže, Grčije, Cipra, Vietnama, Indije in še od kod, v katerih smo o tisti deželi in njenih ljudeh izvedeli več, kot na obisku vseh turističnih znamenitosti. O kuharjih, s katerimi se v pogovor zapletem najraje, sem pisal tukaj.

Gostoljubja na Cipru pri gostiteljici iz Rusije ne moremo pozabiti. Ciper-2014_28

Prav tako ne pogovorov z vodnikom v puščavi Thar v Indiji 2009-indija_95

ali na trekingu v Nepalu. 2009-Nepal_46

Bogati so naši spomini in po tihem že hrepenimo po ustvarjanju novih. A v kratkem zagotovo ni realno pričakovati množičnega turizma, kot smo ga poznali do lanske pomladi. Morda bodo potovali le tisti najbolj vztrajni in najbolj drzni. Kdo bi vedel. Sem pa prepričan, da se bomo potovanj veselili na obeh straneh; tisti ki bomo potovali, kot tudi tisti, ki bodo poskrbeli, da bomo imeli kje jesti in spati. Pri tem sploh ni pomembno to, da ne potujemo zato, da bi osrečevali ali omogočali preživetje tistim, ki živijo od turizma. Ravno tako ni pomembno, da nam oni ne kuhajo in oddajajo sob zato, da bi osrečevali nas. Povsem dovolj je razumeti, da so potovanja del globalne ekonomije in izmenjave dobrin, od katere ima “korist” precej več ljudi, kot si drznemo pomisliti. Samo v Sloveniji je bilo predlani v turizmu zaposlenih 92.000 ljudi. Če je morda kdo mislil, da so potovanja nekoristna.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.