Oprema, brez katere ne gre

Nazadnje sem zapisal, da oprema vpliva tudi na to ali nam bo pustolovščino, na katero se podamo, uspelo pripeljati do konca. Naj to trditev utemeljim z nekaj primeri. Pred časom sem se namenil prehoditi eno od pešpoti v gorovju Sierra Nevada v Kaliforniji, a sem moral pustolovščino zaradi napačno izbrane obutve predčasno prekiniti. Pohoda čez Velebit nisem prekinil, a sem se zaradi slabe ležalne podloge vsako jutro zbujal polomljen. Na kolesarjenje po Goričkem nisem vzel stolčka za kampiranje in sem večer presedel na hladnih tleh. Naslednje jutro me je tako usekalo v križu, da sem klical Sabrino, da je prišla pome z avtom in me odpeljala domov. Ko sva se nekaj let nazaj z motorjem odpravila proti Lofotskim otokom na sever Norveške, sva se morala obrniti nazaj proti domu, preden sva dosegla sever. Zgolj zato, ker nisem pravočasno menjal verige in sva to morala narediti na Norveškem, kar naju je stalo preveč dragocenih dni. Saj tudi avto, motor, kolo in druga prevozna sredstva, so nenazadnje del popotniške opreme, če z njimi potujemo in je zanje tako, kot za vsak drug kos opreme zaželeno, da služijo namenu. Prigod s potovanj, ki so se nam pripetile zaradi slabe opreme, je vsekakor še precej več. Sicer je res, da so prigode del potovanj samih in da tvorijo trajne spomine. A ko moraš zaradi tega, ker si pri opremi varčeval (na kakršenkoli način, ne le z denarjem), potovanje v daljno deželo predčasno prekiniti, je to silno neprijetno. Vsako leto večkrat pomislim na to, da Sabrini Lofotske otoke še dolgujem in da morava enkrat tja.

Sam nisem niti zbiratelj, niti ljubitelj butične opreme ali blagovnih znamk. Že davno tega sem zapisal: “kolo služi le kot prevozno sredstvo. Temu primeren je tudi odnos do kolesa, ki je zgolj prevozno sredstvo, ne karbonski malik.” Še danes mislim tako za vsak kos opreme, ki ga uporabljamo na potovanjih. Pri opremi me navdušujeta predvsem uporabnost in kakovost. Sploh kadar gre za opremo, ki ni namenjena množični uporabi in na svetu obstaja manjše število proizvajalcev, ki jo proizvajajo. Na primer, ultra lahke, a kakovostne in zanesljive plinske gorilnike proizvajata Primus in MSR. Zagotovo obstaja še kakšna znamka, a v trgovinah z gorniško opremo, ki sem jih obiskal menda že na vseh celinah, kaj drugega skoraj ne najdeš. Priznan je tudi ameriški Coleman. Njihov gorilnik sem kupil za potovanje čez Afriko, saj deluje na praktično vsako gorljivo tekočino in sem tam vsak dan kuhal na bencin. Mislim, da nisem še nikoli kampiral brez gorilnika, saj je zame kuhanje na prostem takorekoč obvezen del rituala, ko spim zunaj. Tudi pitno vodo sem si nemalokrat pripravil s pomočjo ognja. Skratka, zanesljiv gorilnik je nepogrešljiv kos opreme.

Omenil sem ameriško blagovno znamko, zato bi ob tem želel nekaj, kar sem spoznal skozi uporabo vseh mogočih kosov opreme, prav posebej izpostaviti. Pri opremi, na katero se lahko glede kakovosti, zanesljivosti in uporabnosti najbolj zanesem, je oprema, na kateri piše Made in USA (četudi je proizvodnja kje drugje). Moj šotor, spalna vreča, ležalna podloga, gorilnik, termovka, pohodne palice, nogavice, vodni filter in še kaj, so narejeni v ZDA. Prav neverjetno je, kako zanesljiva in uporabna je ameriška oprema, ne morem je dovolj prehvaliti. Verjamem, da to lahko zveni nezaslišano, saj imamo tudi v Evropi nekaj zelo resnih proizvajalcev omenjene opreme. A po mojih izkušnjah je oprema, ki sem jo kupil v ZDA, razred zase. Domnevam, da tudi zato, ker je Amerika še danes dežela, kjer se je silno preprosto mogoče podati na pustolovščino v izjemno odročne in divje kraje, precej stran od civilizacije. Skratka tja, kjer ni prostora za opremo, ki bi zlahka odpovedala.

Še ena malenkost v zvezi z opremo na potovanjih se mi zdi vredna omembe. Pomembno predvsem takrat, ko opremo prenašamo z lastno energijo in se moramo odreči marsičemu, da ne preobtežimo nahrbtnika ali česarkoli pač. Sam sicer prisegam na minimalizem, a spet ne do skrajnosti, da bi rezal zobno ščetko, krajšal vezalke in kaj podobno ekstremnega. A s seboj vedno vzamem kakšno stvar, za katero bi marsikdo ocenil, da je odveč. Morda res, a asketizem mi nikoli ni bil blizu, zato se nekateri nenujni opremi preprosto nikoli ne odrečem. Luxury item oz. luksuzni kos opreme pravijo temu. Tako s seboj nosim nekaj, kar sicer ni nujno imeti s seboj, a mi nudi tolikšno zadoščenje, da sem za to pripravljen prenašati dodatno težo. Po drugi strani pa se zlahka odrečem rezervnim kosom toplih ali dežnih oblačil.

Ne glede na vse, je pri opremi vedno tako, da sklepamo neštete kompromise. Katero opremo kupiti, katero opremo nositi s seboj, kateri opremi se odreči in tako naprej. Sicer oba reka, manj je več in od viška ne boli glava, lepo zvenita, a niti eden, niti drugi nista univerzalen recept za to, da nam bo pustolovščino, na katero se odpravljamo, uspelo izpeljati do konca. Univerzalnega recepta za opremo, brez katere ne gre, ni. A vendar je nasvetov o tem, kateri kos opreme je najboljši in katero opremo vzeti ali ne vzeti s seboj, nešteto. Sam ne zaupam niti sodobnim vplivnežem, niti starim modrostim, ampak sebi. Najbolj zanesljiv recept za to, da izberemo takšno in le tisto opremo, ki jo bomo potrebovali, so naše lastne izkušnje. Seveda pa tega, da oprema občasno odpove, da enkrat nečesa ne bomo potrebovali, naslednjič pa bomo prav to pogrešali, tudi lastne izkušnje ne bodo preprečile.

Namesto, da bi na večdnevni zimski pohod v gore, ko so koče že zaprte, nosil več litrov vode, je lažje nositi majhen plinski gorilnik. Da tega, kakšno razkošje je v takšnih razmerah pripraviti in pojesti topel obrok, niti ne omenjam.
julijci_2019_09
julijci_2019_10

Na lansko pohajkovanje po Malti sva vzela le najnujnejše, saj sva otok prepešačila od kraja v kraj in vso prtljago ves čas nosila na hrbtih.
Malta 2025

Prav tako na Portugalskem.
Rota Vicentina, Portugalska

Rezervne obutve, razen natikačev, nimamo nikoli s seboj. Če smo jo kdaj imeli, se sedaj ne spomnim. Ko nas namoči, kot se nam je zgodilo v enem od Wadijev v Jordaniji, čevlje posušimo.
Jordanija

Korejskemu motoristu, ki sva ga srečala nekje na brezpotjih Tadžikistana, najbrž ni manjkal noben kos opreme.
Po svilni cesti

Nevada, ZDA. Ko prostoren avtodom ni dovolj in si zadaj pelješ še terenca.
Nekje v ZDA

Ležalna podloga in spalna vreča za potovanja

Vračam se k lahkotnejšim, poletnim objavam in nadaljujem s popisom opreme za potovanja. Za spanje, zraven šotora, potrebujemo še dva kosa opreme, ki nista nič manj pomembna za dober spanec na prostem. Blazin je na trgu nešteto, a redke so takšne, ki zagotavljajo dober spanec tako v vročih, kot v hladnih nočeh. Mi smo sprva uporabljali samonapihljive blazine, za katere smo hitro ugotovili, da je njihova sposobnost samodejnega napihovanja precej kratka. Blazina se namreč po letu ali dveh preneha sama napihovati. Povrhu so težke in pretanke za dober spanec. To sva ugotovila leta 2018 na Norveškem, ko nama je na motorističnem potovanju vreme dalo vedeti, da je pri hladnem in deževnem vremenu, ko so tla mokra in mrzla, dobro biti čim dlje od tal. Tam sva prvič videla 7 centimetrov debele blazine, ki sva jih potem, ko sva prišla domov, takoj kupila. Te blazine se napihnejo z majhno ročno tlačilko ali s pomočjo vreče za napihovanje, kar je še lažje in ne traja več kot minuto ali dve. Debelina 7 centimetrov prinaša nesluteno razkošje, tako je najino spanje v šotoru na teh blazinah postalo neprimerljivo bolj udobno. Za tiste, ki za dober spanec potrebujejo več toplote, imajo tudi takšne, ki so polnjene s puhom in so deklarirane za temperature tudi do -20 stopinj Celzija. Blazine švicarsko-ameriške znamke Exped so nama zdržale sedem sezon kampiranja v takorekoč vseh mogočih razmerah od Argentine do Japonske in vsega vmes. Ko je prva blazina spustila dušo, sva bila na Korziki in sva se kar tam zapeljala v Decathlon, kjer sva kupila nadomestno, debeline 5cm. A kaže, da sva se preveč razvadila, saj je bilo na tej blazini, ki je v vseh pogledih, razen cene, slabša, temu primerna tudi kakovost spanja. Ta sedaj leži v omari, saj sva kupili novi blazini Exped.

Kar se tiče spalnih vreč, je zgodba podobna. Precej let je minilo, da sva spoznala, da cenejše spalne vreče niso primerne za poti, na katere se odpravljava. Spalna vreča, na kateri piše Comfort +10, Limit 0 in Extreme -14 stopinj Celzija, pomeni, da lahko udobno spiš pri temperaturah nad +10 stopinj. A to bolj ali manj velja za moškega, ne za žensko, ki temperaturna nihanja precej bolj občutijo, kot moški. Tako sem zase kupil spalno vrečo, polnjeno s 300, za Sabrino pa s 600 grami puha. Tako sva se nekako ujela, da nama je obema ustrezalo, a ne pri temperaturah pod 5 stopinj Celzija. Šele, ko sem se odpravil kampirati v visokogorje, sem si privoščil bolj resno spalno vrečo, ki me zadnji dve leti spremlja na vseh poteh, ko je treba spati zunaj. Resnejša spalna vreča pomeni, da ima pri skoraj polovici teže in tretjini volumna, ko je spakirana, enake, če ne boljše lastnosti. Ali povedano drugače, ima težo in volumen 300 gramske spalne vreče, a nudi boljšo zaščito, kot 600 gramska spalna vreča. To je seveda pomembno predvsem, kadar spalno vrečo prenašaš ali prevažaš z lastno energijo ali z omejenim tovornim prostorom. Torej pohodništvo, kolesarjenje, motoristični izleti in podobno. Ko smo potovali z otroki po Evropi in kampirali, nam niti volumen, niti to, da je spalna vreča primerna za nizke temperature, ni pomenilo nič. V avtu je namreč prtljažnega prostora, v primerjavi z načini potovanj, ki sem jih omenil, nepredstavljivo veliko.

Verjamem, da tistih, ki prisegajo na spanje v udobni postelji ni mogoče prepričati, da je spanje v šotoru lahko boljše, a saj moj namen ni razblinjanje prepričanj. To pišem za tiste, ki si želijo spati na prostem, v naravi in to kar se da udobno. Še tole, zahtevna oz. bolj kakovostna oz. dražja oprema ni namenjena za poletno kampiranje ob morju, saj so tam razmere praviloma bolj prizanesljive. Razen podlage. Poletne razmere nam odpustijo še najpreprostejši šotor in spalno vrečo, a tega za podlago, nikakor ne morem reči. Sicer je najbolje, da nivo opreme prilagodimo razmeram, ki jih lahko tam, kamor se odpravljamo, pričakujemo. A v praksi je treba vedno skleniti kompromis. Sicer bi tisti, ki rad kampira ob morju in v hribih ter ob različnih letnih časih, potreboval kar precej širok nabor opreme. Kar seveda ne pomeni, da med nami takšnih ni.

Bojda se tudi takšnemu razkošju, kot smo ga imeli v Jordaniji, reče kampiranje. Jordanija
Skopo odmerjen tovorni prostor na kolesu v Koreji. Kolesarjenje po Južni Koreji
Stolčkov za kampiranje nisem omenjal, a z nama so šli kadarkoli je bilo to mogoče. Tudi na kolesarka potovanja. Moto izlet Slovaška 2023
Zgodi se, da kamping prostora ne moreš zapustiti, saj bi ti sicer nepridipravi, kot na primer, opice v Tanzaniji, lahko povzročile nepopravljivo škodo. opice na delu
Nemalokrat se zgodil, da je spanje v lastnem šotoru bolj razkošno in čisto, kot spanje v hotelu. Tako sva šotor postavila kar na dvorišču hotela v Tadžikistanu. Po svilni cesti
Videti je krasen sončen dan, a fotografija je bila narejena na zimskem kolesarjenju, ki zahteva boljšo opremo. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj
Nekatere razglede lahko doživiš le iz šotora. balkan_roadtrip_2023_14

Kateri šotor izbrati za potovanja

Nadaljujem s popisom opreme za potovanja, a najprej moram razčistiti, za kakšna potovanja pravzaprav gre. Enkrat jih imenujem dolgotrajne vzdržljivostne preizkušnje, drugič zahtevnejša potovanja in najbrž še kako. Namreč, ne najdem pravega izraza, s katerim bi dovolj jasno opredelil ločnico med različno zahtevnimi potovanji. Četudi zapišem kolesarsko potovanje, se že ta lahko preveč razlikujejo eno od drugega, da bi jih dal v isti koš. Kolesarjenje po kolesarskih poteh s prenočevanjem v hotelih in obrokih v restavracijah, morda celo s spremljevalnim vozilom, je popolnoma drugačno od kolesarjenje po odročnih krajih, kjer spiš v šotoru in si obroke pripravljaš sam. Kolesarjenje po Krku je pač nekaj popolnoma drugega od kolesarjenja po Omanu. Saj samo poimenovanje ni pomembno, gre za to, da je način, na katerega potujemo, ključen za razumevanje tega, da za različna potovanja potrebujemo različno opremo. Za tridnevno kolesarjenje po Parenzani, ki je speljana skozi naselja, ne potrebujemo enake opreme, kot za kolesarjenje po divjem Velebitu. Sicer lahko vedno uporabimo isti šotor, a naj velja, da je bolje imeti boljšo opremo na manj zahtevni pustolovščini, kot slabšo opremo na bolj zahtevni. Zato morda že na začetku povem, da za vsako potovanje ne potrebujemo vrhunske opreme. Ne zgolj zaradi tega, ker je slednja praviloma precej dražja od povprečne opreme. Zraven tega menim, da ni najbolje, da potem, ko se za neko pustolovščino odločimo, gremo najprej v nakupovanje nove opreme. Morda lahko uporabimo opremo, ki jo že imamo ali si opremo opremo izposodimo ali kupimo rabljeno. Sploh, kadar to počnemo prvič, saj nam potovanje morda ne bo všeč in bomo po nepotrebnem zapravili denar za opremo, ki jo bomo le enkrat uporabili.

Začel bom pri osnovah vsakega resnega večdnevnega podviga v divjini. Šotor, spalna vreča in ležalna podloga. To je osnova za dober spanec, ki je ključen za regeneracijo telesa, brez katere ni večdnevnih pustolovščin. Če nas ponoči zebe, smo mokri, ležimo na pretrdi podlagi ali nam karkoli drugega krade zasluženi počitek, bomo naslednji dan precej težje ponovno pohajkovali, kolesarili ali karkoli pač smo se namenili početi. Dan ali dva je še mogoče pretrpeti slabo prespane noči, na daljših podvigih pa nas slab spanec lahko oslabi do te mere, da obupamo. Oprema, ki jo uporabljamo za spanje, je pogosto najtežji del opreme. Če jo nosimo, naj bo čim lažja in naj ima čim manjši volumen, ko je zložena. Naj bo enostavna za postavljanje in pakiranje, saj smo konec dneva že utrujeni, zato naj bo takšna, da nam postavljanje ne vzame več kot 10 do 15 minut. Za vse skupaj, za postavljanja šotora, napihovanje blazine ter morebitne druge opreme, ki jo potrebujemo, da si zagotovimo dober spanec. Povrhu šotor postavljamo in podiramo vsak dan, dan za dnem, zato naj bo to opravilo rutinsko in preprosto. Šotor naj bo čim manjši, toliko, da vanj spravimo najnujnejše, saj v njem praviloma le spimo. Kar se tiče znamke šotora, ime ni vedno sinonim za kakovost. Nekoč sem uporabljal šotore Ferrino, a so se pokazali manj trpežni, kot bi človek pričakoval. Za solo podvige sedaj uporabljam šotor ameriške znamke REI Co-op, ki je dal skozi kampiranje po gorovjih ZDA, kolesarjenje po Koreji, Omanu, Novi Zelandiji in še kje, a je še danes, sedmo sezono uporabe, v odličnem stanju. S tem, da je bil izpostavljen zares zahtevnim pogojem. Na primer, na Novi Zelandiji sem ga skoraj vsako jutro pospravil in zložil skupaj povsem mokrega. Tako mokrega sem kakšnih deset ur kasneje vzel iz vreče in ga postavil, da se je, preden sem se vanj ulegel, posušil. Tudi 24 ur trajajoče močno deževje mu ni prišlo do živega in je vse, kar sem imel v šotoru, ostalo suho. Če bi se mi namočila puhasta spalna vreča, bi imel s tem, da jo posušim, precej zapletov. Šotor tehta zgolj 1.200 gramov z vsem skupaj, zato ga zlahka nosim v nahrbtniku, tudi na večdnevne pohode. Edina slabost je, da ni naprodaj v EU, razen s poštnino iz ZDA. A je še vedno cenejši od primerljivih šotorov, ki so na voljo pri nas.

Ob jezeru Kitara, na višini 3.500 metrov, pod goro Mt Whitney, najvišjim vrhom celinskih ZDA. Sierra Nevada Kalifornija

Nekje med puščavo in Arabskim morjem v Omanu. Kolesarjenje po Omanu

Pod lediščem na Novi Zelandiji. Kolesarjenje po Novi Zelandiji

Ko potujeva z motorjem, si lahko privoščiva več razkošja, kar se prostora tiče in uporabljava šotor znamke Jack Wolfskin za tri osebe, saj je tako dovolj prostora še za vso motoristično opremo. Na najtežji preizkušnji je bil šotor na potovanju po Patagoniji, kjer je bil izpostavljen silno močnim vetrovom, a je vse prestal brez težav.

Torres del Paine, Čile. Čile in Argentina 2024

Pogled iz Šotora ob toči na Korziki. Tudi to je Jack Wolfskin prenesel brez težav. Motoristično potepanje po Korziki

Tudi na Japonskem nama je ta šotor nudil varno zavetje. Japonska 2025

Dokler smo kampirali z otroki, smo uporabljali šotor Quechua 2 second šotor za štiri osebe, ki ga imamo že več kot desetletje in še danes dobro služi namenu.

Ob Črnem morju v Gruziji. Gruzija in Armenija

Kar se tiče samega izbora opreme, se trudim, da raziskovanju tega, kar je najboljše za nek namen, ne namenjam preveč časa. Internet je danes zasičen z informacijami o tem, katera oprema je za kaj najboljša. Zame je večina teh informacij neuporabnih, saj dokler se sam ne znajdem v neki situaciji ali neke opreme sam ne preizkusim, preprosto ne morem vedeti, kaj je zame in za moj namen najbolje. Zato zaupam predvsem golim dejstvom, kot na primer, teža, volumen in višina šotora, recenzije pa preprosto ignoriram.

Glede na to, da sem se tako razpisal o šotorih, je bolje, da z drugo opremo nadaljujem prihodnjič.