Nadaljujem s popisom opreme za potovanja, a najprej moram razčistiti, za kakšna potovanja pravzaprav gre. Enkrat jih imenujem dolgotrajne vzdržljivostne preizkušnje, drugič zahtevnejša potovanja in najbrž še kako. Namreč, ne najdem pravega izraza, s katerim bi dovolj jasno opredelil ločnico med različno zahtevnimi potovanji. Četudi zapišem kolesarsko potovanje, se že ta lahko preveč razlikujejo eno od drugega, da bi jih dal v isti koš. Kolesarjenje po kolesarskih poteh s prenočevanjem v hotelih in obrokih v restavracijah, morda celo s spremljevalnim vozilom, je popolnoma drugačno od kolesarjenje po odročnih krajih, kjer spiš v šotoru in si obroke pripravljaš sam. Kolesarjenje po Krku je pač nekaj popolnoma drugega od kolesarjenja po Omanu. Saj samo poimenovanje ni pomembno, gre za to, da je način, na katerega potujemo, ključen za razumevanje tega, da za različna potovanja potrebujemo različno opremo. Za tridnevno kolesarjenje po Parenzani, ki je speljana skozi naselja, ne potrebujemo enake opreme, kot za kolesarjenje po divjem Velebitu. Sicer lahko vedno uporabimo isti šotor, a naj velja, da je bolje imeti boljšo opremo na manj zahtevni pustolovščini, kot slabšo opremo na bolj zahtevni. Zato morda že na začetku povem, da za vsako potovanje ne potrebujemo vrhunske opreme. Ne zgolj zaradi tega, ker je slednja praviloma precej dražja od povprečne opreme. Zraven tega menim, da ni najbolje, da potem, ko se za neko pustolovščino odločimo, gremo najprej v nakupovanje nove opreme. Morda lahko uporabimo opremo, ki jo že imamo ali si opremo opremo izposodimo ali kupimo rabljeno. Sploh, kadar to počnemo prvič, saj nam potovanje morda ne bo všeč in bomo po nepotrebnem zapravili denar za opremo, ki jo bomo le enkrat uporabili.
Začel bom pri osnovah vsakega resnega večdnevnega podviga v divjini. Šotor, spalna vreča in ležalna podloga. To je osnova za dober spanec, ki je ključen za regeneracijo telesa, brez katere ni večdnevnih pustolovščin. Če nas ponoči zebe, smo mokri, ležimo na pretrdi podlagi ali nam karkoli drugega krade zasluženi počitek, bomo naslednji dan precej težje ponovno pohajkovali, kolesarili ali karkoli pač smo se namenili početi. Dan ali dva je še mogoče pretrpeti slabo prespane noči, na daljših podvigih pa nas slab spanec lahko oslabi do te mere, da obupamo. Oprema, ki jo uporabljamo za spanje, je pogosto najtežji del opreme. Če jo nosimo, naj bo čim lažja in naj ima čim manjši volumen, ko je zložena. Naj bo enostavna za postavljanje in pakiranje, saj smo konec dneva že utrujeni, zato naj bo takšna, da nam postavljanje ne vzame več kot 10 do 15 minut. Za vse skupaj, za postavljanja šotora, napihovanje blazine ter morebitne druge opreme, ki jo potrebujemo, da si zagotovimo dober spanec. Povrhu šotor postavljamo in podiramo vsak dan, dan za dnem, zato naj bo to opravilo rutinsko in preprosto. Šotor naj bo čim manjši, toliko, da vanj spravimo najnujnejše, saj v njem praviloma le spimo. Kar se tiče znamke šotora, ime ni vedno sinonim za kakovost. Nekoč sem uporabljal šotore Ferrino, a so se pokazali manj trpežni, kot bi človek pričakoval. Za solo podvige sedaj uporabljam šotor ameriške znamke REI Co-op, ki je dal skozi kampiranje po gorovjih ZDA, kolesarjenje po Koreji, Omanu, Novi Zelandiji in še kje, a je še danes, sedmo sezono uporabe, v odličnem stanju. S tem, da je bil izpostavljen zares zahtevnim pogojem. Na primer, na Novi Zelandiji sem ga skoraj vsako jutro pospravil in zložil skupaj povsem mokrega. Tako mokrega sem kakšnih deset ur kasneje vzel iz vreče in ga postavil, da se je, preden sem se vanj ulegel, posušil. Tudi 24 ur trajajoče močno deževje mu ni prišlo do živega in je vse, kar sem imel v šotoru, ostalo suho. Če bi se mi namočila puhasta spalna vreča, bi imel s tem, da jo posušim, precej zapletov. Šotor tehta zgolj 1.200 gramov z vsem skupaj, zato ga zlahka nosim v nahrbtniku, tudi na večdnevne pohode. Edina slabost je, da ni naprodaj v EU, razen s poštnino iz ZDA. A je še vedno cenejši od primerljivih šotorov, ki so na voljo pri nas.
Ob jezeru Kitara, na višini 3.500 metrov, pod goro Mt Whitney, najvišjim vrhom celinskih ZDA.
Nekje med puščavo in Arabskim morjem v Omanu.
Pod lediščem na Novi Zelandiji.
Ko potujeva z motorjem, si lahko privoščiva več razkošja, kar se prostora tiče in uporabljava šotor znamke Jack Wolfskin za tri osebe, saj je tako dovolj prostora še za vso motoristično opremo. Na najtežji preizkušnji je bil šotor na potovanju po Patagoniji, kjer je bil izpostavljen silno močnim vetrovom, a je vse prestal brez težav.
Torres del Paine, Čile.
Pogled iz Šotora ob toči na Korziki. Tudi to je Jack Wolfskin prenesel brez težav.
Tudi na Japonskem nama je ta šotor nudil varno zavetje.
Dokler smo kampirali z otroki, smo uporabljali šotor Quechua 2 second šotor za štiri osebe, ki ga imamo že več kot desetletje in še danes dobro služi namenu.
Ob Črnem morju v Gruziji.
Kar se tiče samega izbora opreme, se trudim, da raziskovanju tega, kar je najboljše za nek namen, ne namenjam preveč časa. Internet je danes zasičen z informacijami o tem, katera oprema je za kaj najboljša. Zame je večina teh informacij neuporabnih, saj dokler se sam ne znajdem v neki situaciji ali neke opreme sam ne preizkusim, preprosto ne morem vedeti, kaj je zame in za moj namen najbolje. Zato zaupam predvsem golim dejstvom, kot na primer, teža, volumen in višina šotora, recenzije pa preprosto ignoriram.
Glede na to, da sem se tako razpisal o šotorih, je bolje, da z drugo opremo nadaljujem prihodnjič.