Category: Avstralija

Avstralija, daljna celina tam nekje spodaj, je za nami. Zelo smo se je veselili, ko smo prihajali, zelo smo bili veseli, ko smo odhajali. Pa ne zato, ker smo se veselili Filipinov, ampak ker smo po skoraj petih tednih odšli iz Avstralije. Saj ne, da je z Avstralijo karkoli narobe, čudovita je, le za nas preveč urejena in razvita, preveč enostavna za potovanje in nenazadnje, tamkajšnje cene se ne ujemajo z našim proračunom.

Ves čas v Avstraliji se mi je dogajalo, da sem jo nehote primerjal z Indijo. Morda zato ker je Avstralija najbolj zahodnjaška, Indija pa najbolj vzhodnjaška dežela, kar smo jih obiskali na tem potovanju. Indija je polna nasprotij in nelogičnosti, v Avstraliji nam je bilo jasno vse. V Indiji predpisi, vozni redi in jedilni listi ne veljajo, v Avstraliji je predpisano vse in kar je predpisano, velja. Kar smo pogrešali v Indiji, smo imeli v Avstraliji, kar smo pogrešali v Avstraliji, smo imeli v Indiji. Ko smo zapuščali Indijo, smo se veselili, da zapuščamo nam tako težko razumljivi kaos in se podajamo v urejen, nam bolj znan svet. Ko smo zapuščali Avstralijo, smo se veselili, da gremo proč od urejenega, nam znanega sveta, v manj znano, manj urejeno in manj predpisano Azijo.

Stvari niso takšne kot si jih ljudje želimo. Želimo si nekaj česar nimamo, ko to dobimo, si želimo nekaj drugega. Vedno je nečesa premalo, nečesa preveč. Vesel sem, da imamo priložnost potovati, se učiti sprejemati stvari takšne kot so in biti zadovoljni s tem kar imamo.

Galerija fotografij iz Avstralije.

Ko bom velik, reče Tom
si bom kupil avtodom,
dan in noč bom potoval,
vse dežele obiskal.
Z mano šel bo bratec Vid,
gledal bo na zemljevid,
dolga pot okrog sveta,
bo bolj varna če sva dva.

To pesmico nam je Maša recitirala že pred enim letom. Od takrat naprej smo želeli potovati z avtodomom. Še najraje bi z avtodomom kar okrog sveta. V Avstraliji smo si to željo delno uresničili in za teden dni najeli avtodom. Prevzeli smo ključe sedemmetrske hiše na kolesih in se odpeljali na avanturo po zahodni obali Avstralije.

Na poti po neskončnih avstralskih ravnih cestah in dolgih razdaljah med kraji, moraš imeti vse kar potrebuješ, s seboj in avtodom je kot nalašč za to. Kakšen užitek, kakšen luksuz, kakšna lagodnost in lahkotnost potovanja. Tako brezskrbno še nismo potovali. Ko sem vozil, so punce brale ali poslušale pravljice. Vsake tri ure sta se Maša in Sara oglasili, da sta lačni. Ustavili smo kar ob cesti, punce pa so skupnimi močmi pripravile kaj za pod zob. Nato smo se odpeljali naprej, kamorkoli pač je vodila cesta ali nas je usmerila tabla za kakšno zanimivost.

Zahodna ali koralna avstralska obala je kakih pet tisoč kilometrov proč od Sidneya. Kot od Maribora do … Zahvaljujoč nedostopnosti jo obišče le malo ljudi in je temu primerno nedotaknjena. Naravnih lepot je toliko, da se jih nismo mogli naužiti.

Najudobnejše, največje in najdražje vozilo, kar smo si ga kdaj privoščili.

Konicam, ki rastejo iz peska se nismo mogli načuditi.

Izgubljeni v puščavi iz belega peska.

Ali je to mogoče? Roza jezero?

Morje le na ogled, kopanje je možno le redkokje.

Naravno okno.

Plaža brez peska, le iz školjk.

Osamljeni avtoštopar.

Maša in Sara hranita delfina.

Več v galerij.

Z avtodomom potujemo po zahodni obali Avstralije. Na poti se ustavljamo kjerkoli vidimo kaj zanimivega. Tako smo se ustavili tudi v majhnem zalivu z lepo plažo, Jurien bay. Že med vožnjo smo iz avtodoma videli tri delfine plavati blizu obale. Ustavili smo se in punce smo tekle na pomol, kar so nas nesle noge. Želela sem si, da bi delfini prišli bližje in da bi šla plavat z njimi. Trije čudoviti delfini so skakali iz vode, punce smo kričale od veselja, Davor pa se je kregal, da jih bomo prestrašile.

Videli smo nekoga, ki je izgledal, kot da daje vse od sebe, da bi priplaval k delfinom, ampak žal ni jih mogel dohiteti. Mene je kar premikalo od razburjenja, bila sem v pripravljenosti, da skočim v morje, pa čeprav kar oblečena. Potem smo opazili, da delfini plavajo proti naslednjem zalivčku. Zapeljali smo se tja. S Saro sva skočili iz avta in tekli do obale, kot da gre za življenje. Ko sva prišli do morja, sva videli, da se peš ne da priti do tega zalivčka, ampak delfini so plavali proti nam. Nisem več razmišljala. Slekla sem se in zabredla v vodo do pasu, globlje si nisem upala. Morja okrog Avstralije so namreč polna morskih psov, smrtno strupenih meduz, morskih bičev in še marsičesa ljudem neprijaznega. V brošuri sem sicer prebrala, da je tukaj varno plavati, ampak saj nihče tega ne more zagotovo vedeti. Nedaleč stran je bila ladja na kateri sta bila dva moška, pomislila sem, če je kaj nevarnega me bosta že opozorila. Nekaj časa sem tako čakala, ko pa so se mi delfini približali sem kar zaplavala proti njim.

Delfini so se kmalu za tem potopili pod vodo, tako, da jih nisem več videla. Ko sem plavala proti njim sem pomislila ali so to sploh delfini, kaj če so morski psi? Malo me je že bilo strah. Nato pa sta nenadoma čisto blizu mene dva delfina skočila iz vode. No, morski psi zagotovo ne skačejo iz vode. Delfinov sploh nisem videla in ne čutila, čeprav so bili čisto blizu mene pod vodo. Tudi, ko so skočili iz vode, so to naredili nežno in elegantno, tako da sem videla kje so, šele ko so bili že v zraku. Med tem sem priplavala do naslednjega zalivčka in pomislila, raje grem ven kar tukaj, kot da plavam nazaj čez to globino, prenevarno je. Takrat so se mi delfini znova približali, pozabila sem na strah in znova zaplavala proti njim.

V indijskem oceanu sem plavala sama s tremi divjimi delfini. Kakšna sreča in čast. Hvaležna sem delfinom da za to priložnost in sebi da sem zbrala pogum in zaplavala k njim.

Za nami je prva vožnja po Avstraliji. Saj zato smo prišli, da izza volana vidimo to ogromno, kot Evropa veliko celino. Avstralija je 375 krat večja od Slovenije in ima 35 krat manjšo gostoto prebivalstva. Poskusite si predstavljati, da med nekajurno vožnjo od Lendave do Portoroža ne vidite niti ene same hiše kaj šele človeka, vozila pa lahko preštejete na prste.

Najeli smo terenca, Toyoto Land Cruiser, 4.5L, V8, kot nalašč za avstralsko divjino. Avto ima vso potrebno opremo za vožnjo na velike razdalje, tudi šotor, hladilnik, kuhalnik in še kaj. Ko sem se usedel za volan na desni strani, se mi ni zdelo nenavadno, čeprav nisem vozil že pol leta. Zlahka ga je peljati, po širokih avstralskih cestah in brezpotjih, pa čeprav po levi strani.

In kaj smo počeli teh pet dni? Medtem, ko smo prevozili dobrih 2000 km od Darwina do Brooma, smo se naslajali. Naslajali nad najlepšimi naravnimi prizori ki jih ponuja narava. Poglejte si!

Vabljeni k ogledu galerije in kliknite View with PicLens za lepši prikaz.

Ceste:

Jezera:

Slapovi:

Termitnjaki:

Drevo baobab:

Pokrajina:

Kenguruji:

Krokodili:

Plaža:

Pred dvema tednoma na neki plaži na Šrilanki, sta Maša in Sara čofotali po vodi, s Sabrino pa sva razmišljala kam naprej. Na Tajsko? Tudi Sara si želi na Tajsko. Ampak tam sva že bila. Torej kam v Aziji? Na severu je zima, drugje je malarija ali vojna, ali pa karkoli drugega, kar ni dovolj privlačno. Po več kot petih mesecih rikš, hindujcev, budistov, eksotične hrane in ostalih čudes Azije, prija kaj drugačnega. Rekel sem: »Avstralija!«, Sabrina je dodala: »To je najboljše kar lahko naredimo v tem trenutku!«

V manj kot eni uri sem uredil vize in letalske karte in sedaj smo tukaj, »Down under« v Avstraliji, zadnji celini, na katero še nismo stopili. Ja, tako se odločava. Ne iščeva ovir in razlogov zakaj nekam ne bi šli ali zakaj česar ne bi naredili. Jasno, da pretehtava možnosti in ovire, ampak, ko se tako složno in srčno odločiva, potem narediva vse, da to speljeva. To je najlepši občutek na svetu.

Morda je za Valentinovo še zgodaj, a vendar: privoščim vam, da imate tudi vi ob sebi nekoga, ki vam daje občutek popolnosti.