V Švico z motorjem. Drugič.

Ponovno sem se znašel v precepu. Ne vem ali naj pišem o potovanju, ki je pravkar za nami ali o potovanju, ki je tik pred nami. O minulem imam še precej za povedati, po drugi strani pa bi tole, ki je pred nami, želel spodobno napovedati. Bom ostal nevtralen in pisal o Švici.

To alpsko deželo sva z motorjem sicer že obiskala, a s prekrasnimi kraji je pač tako, da se vanje radi ponovno vračamo. Sploh po tem, ko se z njimi bolje seznanimo. Četudi preko knjig. Zatem, ko sva se vrnila s potovanja po Švici, sem prebral več knjig o prvopristopnikih na najzahtevnejše alpske vrhove. Najbolj so me presunile knjige o osvajanju mogočne severne stene Eigerja, ki je potekalo pred osmimi desetletji. Neverjetno, kakšno moč imajo gore. So popolnoma nepremične, a privlačijo z neustavljivo močjo, ki se jim številni ne morejo upreti niti za ceno lastnega življenja. Podrobneje tukaj.

To mogočno steno sem si od takrat, ko sem o njej bral, želel videti od blizu. Tako sva se zapeljala v Grindelwald in postavila šotor v »Ledeniški vasi« pod Eigerjem. Razgledi prekrasni!
alpe-2019_16
alpe-2019_17

A neposredno srečanje z Eigerjem sva prestavila v nedoločeno prihodnost. Recimo, da zaradi pomanjkanja časa ali slabega vremena, ne zaradi 400 evrov, koliko stane vožnja z vlakom po najbolj razgledni železnici vse do najvišje železniške postaje v Evropi.

Raje sva se prepustila potem, ki jih obvladava in se zapodila po gorskih prelazih, ki jih v Alpah nikakor ne zmanjka. Čeprav dobro poznam občutek, ki ga imam, ko sem v gorah kot pohodnik in se čudim tistim, ki se v osrčje gora pustijo pripeljati z avtom, motorjem, avtobusom ipd., namesto, da bi uživali v pohodništvu ali alpinizmu, kot se za gorski svet spodobi, neznansko uživam v tem, ko se v gore pripeljem z motorjem. Nad gozdno mejo, na najvišje gorske prelaze, s katerih so najlepši razgledi.
alpe-2019_18
alpe-2019_19
alpe-2019_20
Sploh, kadar do tja pripeljejo zavite ceste.
alpe-2019_21
alpe-2019_22

Tudi v alpskih, sicer pregrešno dragih državah, se da dobro jesti za zmerno ceno. Sploh, če imaš rad sir. Midva ga obožujeva! Spominjava se, ko smo te kraje obiskali prvič, ko je bila Sara še čisto majhna in smo se ustavili v neki gorski vasici v Franciji. Hoteli smo kupiti sir, a se niti Sabrina niti jaz nisva spomnila ali pač nisva vedela, kako se po francosko reče sir. Takrat nama je uspelo s kretnjami, danes sir v Franciji, Švici in Italiji kupujeva precej bolj suvereno (fotografije sira pri prejšnji objavi).

Tudi nad alpskimi vasicami se je mogoče navduševati, saj so nekatere perfektno zlite z okoljem.
alpe-2019_23
alpe-2019_24
alpe-2019_25

Toliko zaenkrat o Alpah. Naslednjič se oglasimo iz dežele še višjih vrhov, kot so v Alpah!

Francoske Alpe za pokušino

Pravkar sva se po desetdnevni motoristični pustolovščini vrnila domov. Potepala sva se po alpskem svetu. Seveda z motorjem, kot se za Alpe spodobi. No, takoj za pohodništvom in kolesarjenjem, se razume. Čeprav se mi zdi, da sva srečala in videla več motoristov, kot kolesarjev in pešcev. Kar pravzaprav ni pomembno. Za naju šteje, da sva ponovno doživela precej nepozabnih trenutkov in to s kuliso, ki ji ni para.

A glede na to, da sva bila danes na poti deset ur in da vtisi še niso predelani, naj več povedo fotografije. Za začetek iz Francije:

Prizorov gora na zeleni postelji pod modrim nebom se je nemogoče naveličati:
alpe-2019_01
alpe-2019_02
alpe-2019_03
alpe-2019_04
alpe-2019_05
Prav tako slastne hrane,
alpe-2019_07
ki jo je treba pred zaužitjem včasih ovohati:
alpe-2019_06
Kolesarji, pohodniki, kje ste?
alpe-2019_09
Eden višjih prelazov, ki sva jih prevozila:
alpe-2019_10
In težavna pot na najvišjega, ki pa ga zaradi snega nisem dosegel:
alpe-2019_11
V Alpah se je mogoče navduševati tudi nad krasotami, ki so delo človeških rok, kot so vasice in jezera:
alpe-2019_12
alpe-2019_08

Toliko zaenkrat iz Francije.
alpe-2019_14

Z motorjem čez francoske Alpe

Ne morem verjeti, da je že julij, s Sabrino pa nama je letos uspelo narediti le eno večdnevno motoristično pot! Lahko se izgovarjam na slabo vreme pomanjkanje časa ali na to, o čemer sem pisal nazadnje, a ne bom. Tako sva se pač odločila, saj je motoristično potovanje le ena od oblik potovanj, ki smo jih letos opravili že kar nekaj. Kar je za naju pomembno je, da sva našla ustrezen termin in da so predhodna ter prihodnja potovanja dovolj odmaknjena, da se tega zelo veseliva.

Tokrat se podajava v Alpe. Francoske, švicarske in italijanske. Tam sicer ni tako vroče, je pa bolj mokro. A saj vemo, kako je z idealnim vremenom, ga ni.

Pravzaprav v tem trenutku ni kaj za dodati, morda le tole:
alps02

Potovanja z motorjem

Opazil sem, da ni več dovolj, da potovanja na tej strani kategoriziram po destinacijah, temveč jih moram ločiti tudi po načinu potovanj. Saj se ljudje razlikujemo predvsem po načinu, na katerega potujemo, ne po tem, kam potujemo. Mi smo poskusili že kar nekaj različnih načinov, od potovanj z majhnimi otroki z avtom po Evropi in z nahrbtniki po daljnih deželah, večdnevnih pohodniških izletov, kolesarskih izletov, motorističnih potovanj in še kaj. Nabor načinov, na katere je mogoče zadovoljevati popotniško strast, je dovolj širok za vsakogar, ki si tega želi, se razume.

Da zadeve na naši spletni strani postajajo nepregledne, sem opazil že pred časom, a nekako ne premorem dovolj »resursov«, da bi jih uredil. Niti ne vem, kako bi bilo najbolje, glede na to, da smo objavili že 555 prispevkov in tri tisoč fotografij. Zato se lotevam sproti. Začel sem z motorističnimi potovanji, na temo katerih je že 60 prispevkov. Tako je nastala stran Motoristična potovanja.

Verjeli ali ne, sam sem bil presenečen, ko sem videl, kje vse sva se s Sabrino v zadnjih letih potepala z motorjem (in šotorom, seveda). V zadnjih osmih letih sva uspela (če sem natančen, sem bil na dveh sam) narediti osem daljših motorističnih potovanj, od tega tri izven Evrope.

2018 Norveška 2018-norveska_33
2017 Kirgistan srednja_azija_2017_068-jpg
2016 Čez Afriko zebre se ne pustijo motiti
2015 Kašmir in Ladakh 2015-kasmir_38
2014 Jug Italije 2014-Italija29
2013 Po Balkanu Balkan-2013_24
2012 Švica Svica-17a
2011 Skandinavija Skandinavija-071
In seveda prvo veliko motoristično potovanje leta 1997, v Maroko Sahara, Maroko 1997

Z motorjem je lažje

Včeraj sem sedel za računalnikom in načrtoval road trip, o katerem sva se pogovarjala s Sabrino, da bi se ga lotili to poletje skupaj z Mašo. Pa pravim: »Veliko je to, prevoziti pet tisoč kilometrov z avtom!« Nakar Sabrina, ki je sedela na drugem koncu sobe, pravi: »Ja, z motorjem je lažje!«

V naslednjem trenutku sva se začela smejati, čeprav sva oba to, kar sva povedala, mislila povsem resno. Saj po nobeni zdravi pameti ne more biti potovanje z motorjem lažje, kot je potovanje z avtom. Na motorju ti je vroče, te zebe, si premočen, prepihan in utesnjen. Oblečenih imaš tudi do devet kilogramov opreme in četudi imaš za seboj sopotnika, se z njim ne moreš pogovarjati. S seboj lahko vzameš le rezervna oblačila in nekaj najnujnejše opreme. Skratka, niti ene same prednosti nima vožnja motorja v primerjavi z vožnjo avta, kar se tiče udobja. O prednostih raje ne bom, ker preprosto ne verjamem, da je z besedami mogoče dovolj dobro opisati izkušnjo nekomu, ki tega še ni izkusil na lastni koži. Si bom pa izposodil izjavo legendarne Tereze Wallach: “You are on your own. You are not protected by two tons of steel, rubber, foam padding and safety glass. Neither are you steering two tons of guided missile toward other cars, people and property. If you are prepared to accept the responsibility of your own actions, then motorcycling can be both safe and thrilling. Riding is an art as well as a craft and no amount of explanation can take the place of experience.

Nekoč je nekdo zapisal, da je vožnja z avtom, kot da bi gledal film, vožnja z motorjem pa, kot da v filmu igraš!

Ampak, da je z motorjem lažje? Nikakor.

Morda pa je vožnja z motorjem le eden izmed načinov, s katerim se upiramo lagodju, ki nam ga prav nič subtilno servirajo z vseh strani. Udoben avto, velika hiša, varna služba, vnaprej pripravljena hrana in popolnoma organizirana potovanja. A upirali so se že Marlon Brando, James Dean, Peter Fonda in Dennis Hopper v treh najodmevnejših filmih, v katerih je vožnja motorja sinonim za uporništvo. Seveda pa so oni le igralci, medtem, ko so motorji popolnoma resna zadeva in je jasno, kdo je koga populariziral.

Domnevam, da upiranje udobju, ko namesto udobne, izberemo težavnejšo pot, marsikomu zveni nesmiselno. Ampak, a lahko napredujemo, če ostajamo v coni udobja? Jasno, nekam že pridemo, kot tudi razdaljo premagamo tako z avtom, kot z motorjem. A skrivnost je v detajlih, ki pa jih je treba odkriti sam in preizkusiti na lastni koži. S trudom in z izbiro težjih, ne lažjih poti.
2015-kasmir_25

Kulinarični hedonizem po skandinavsko

Hrana, ki jo uživamo na potovanjih, ni le gorivo, ki ga potrebujemo, da lahko potujemo, temveč je precej več. Vsi štirje smo si sicer dokaj različni, a kar se tiče hrane, smo vsi istega mnenja; radi imamo dobro hrano. To sicer pomeni, da damo prednost kvaliteti pred kvantiteto, a smo tudi jedci, tako, da nam lične in butične porcije praviloma ne zadostujejo. Če pa že, si jih privoščimo več. Tudi zaporedoma. Mislim, da sta si željo, uživati v eksotičnih okusih in preizkušati nove, otroka privzgojila na potovanjih. Po resnici povedano, sta bili pogosto prisiljeni poskusiti kaj nenavadnega, saj kaj drugega ni bilo. Tako je Maša nekoč v Indiji pogosto jedla le riž, saj so ji bile sicer slastne indijske dobrote preveč pekoče. Danes Maša uživa v pekočih karijih. Zraven tega so trenutki, ko se na potovanjih (in doma) znajdemo za mizo dobrot, eni najlepših.

Kaj pa v deželah, kjer nas lokalne specialitete ne pritegnejo ali pa so nam nedostopne? Na primer v Portoriku. In seveda v Skandinaviji. Večerja v restavraciji na Norveškem bi naju stala več, kot sva na dan porabila za vse skupaj. Ni se nama zdelo vredno. Zraven tega skandinavske dobrote niso ravno “my kind of beef“. Zato sva si večerjo zunaj privoščila menda le dvakrat in se znašla po svoje, tako, kot nama je najljubše.

V Skandinaviji se je tako na najinih krožnikih znašel širni svet. Za zajtrk tibetanska tsampa z dodanim mandljevim maslom iz Kalifornije. 2018-norveska_43
2018-norveska_44

Belgijski vafelj s sladoledom za malico. 2018-norveska_45

Za večerjo nepalski dal bhat, 2018-norveska_46

italijanski risotto con porri, 2018-norveska_47

tajski zeleni kari, 2018-norveska_48

indijski sabdži 2018-norveska_49

in slovenski pražen krompir! 2018-norveska_50

Vse pripravljeno v kuhinji, ki sva jo vozila s seboj na motorju! 2018-norveska_51

Sva pa poskusila tudi dobrote v lokalnih restavracijah:

etiopijski, 2018-norveska_52

libanonski, 2018-norveska_53

sirijski, 2018-norveska_54

in turški. 2018-norveska_55

Pa naj kdo reče, da je hrana v Skandinaviji enolična!

Potovanje po Danski in Švedski

Letošnjo poletno potovanje sem poimenoval po Norveški, saj je bila ta najin cilj. Tam sva tudi prepotovala največji delež najine poti. Če odmislim avstrijske in nemške avtoceste, čez katere sem zdirjal do severa in nazaj. A prav zaradi dirjanja po avtocestah sem si lahko privoščil tri dni na Danskem. Hamletovo deželo sem sicer obiskal leta 2011, a takrat sem se mudil na vzhodni strani. Zato sem si letos privoščil zahodni del dežele najsrečnejših ljudi na svetu. Tako vsaj pravijo raziskave oziroma statistike. Kot popotnik se tam nisem dovolj dolgo mudil, da bi lahko ocenjeval ali so najsrečnejši na svetu ali ne. So pa zagotovo eni najprijaznejših gostiteljev. Pomislil sem tudi na to, da Hans Christian Andersen najbrž ni imel težav s tem, kje dobiti navdih za vse krasne pravljice, ki jih je napisal, saj je Danska videti kot pravljica. Tako je vsaj videti. A ne gre za kičaste gradove, kot v Disneylandu ali na Bavarskem, temveč za skrbno premišljeno in dodelano podobo krajev, podeželja in celo žitnih polj.

Vasica Møgeltønder. 2018-norveska_32
2018-norveska_33
2018-norveska_34

Starodavno mestece Ribe. 2018-norveska_35

Na danskem podeželju. 2018-norveska_36
2018-norveska_37

Skratka, Danska je čudovita! Pojdite pogledat, če ne verjamete.

Tretja skandinavska deželica, ki sva jo letos obiskala, je Švedska. Po podeželju sva sicer potovala dva dni, a sva se bolj ali manj le vozila, zato razen o Stockholmu, o Švedski nimava kaj za povedati. Nama je pa vpričo prostranosti te velike dežele postalo jasno, kje IKEA dobi surovine. Gozdovi, dokler seže pogled in še veliko dlje. Ob tem sem se spomnil luštkane zgodbice o odnosu med Danci in Švedi, ki imajo (tako kot vsi sosedi) kar nekaj zamer iz zgodovine. Pravzaprav ni zgodbica, ampak dejstvo, da je IKEA vse tepihe in preproge poimenovala po krajih na Danskem.

Stockholm. Pravijo, da je ena najlepših prestolnic na svetu. Tudi nama je bil všeč za tako veliko mesto.
2018-norveska_38
2018-norveska_39
2018-norveska_40

Čeprav imava oba raje lepote, ki jih je mogoče najti daleč od civilizacije. Kot mistični Ales Stenar.
2018-norveska_41
2018-norveska_42

Preprostost in dovršenost po skandinavsko

V zadnjem naslovu sem sicer zapisal, da je Norveška težavna, a to je šlo predvsem na račun vremena, ki otežuje bivanje (v šotoru) in potovanje (z motorjem) po tistih krajih. Seveda le, če pričakujemo sončno in toplo vreme. Če smo deževnega vremena vajeni ali mu ne pustimo, da nam pride do živega (kar znajo Skandinavci in popotniki v avtodomih, kot sva se prepričala na lastne oči), potem je Norveška pravzaprav izjemno preprosta država za potovanje. Ne le, da je urejena tako rekoč vsa infrastruktura, kot na primer prometne povezave, vse skupaj se zdi, kot da je narejeno z namenom olajšati in izboljšati doživetje tistih, ki se tam kakorkoli znajdejo in to infrastrukturo uporabijo. Kar me je navdušilo že na prvem potepu po severu.

Zelo preprosto je tudi plačevanje, kljub temu, da v vsaki od treh skandinavskih dežel uporabljajo različno denarno valuto in nobena od teh ni evro. Zraven tega teh valut ni mogoče dobiti pri nas na banki (se mi zdi), ampak je treba ob prihodu zamenjati evre v krone. Danske, norveške in švedske. Ali sproti dvigovati na bankomatih in paziti, da ne dvignemo preveč, saj si na Švedskem z norveškimi kronami nimaš kaj početi. In tako naprej. Verjamem, da je marsikdo, ki ne potuje predaleč, že pozabil, kako je to, če se podaš nekam, kjer plačuješ v več valutah. Vsekakor lahko zadeve postanejo zapletene. No, zakaj je v Skandinaviji plačevanje preprosto? Ker ne potrebuješ gotovine! Niti ene same krone ne. Čisto vsako reč je mogoče plačati s kartico. Kreditno, debetno, katerokoli. Ne le bencin, nočitev, kosilo in nakup. Tudi WC v knjižnici! Zraven tega so pos terminali brezstični in pin pri manjših zneskih ni potreben, tako, da je plačevanje sila preprosto. Saj vem, da zvenim, kot da delam reklamo, a v resnici je v tistih krajih mogoče praktične primere uporabe naprednih rešitev zaznati na vsakem koraku. A to še ni vse. V trgovinah ti ne izstavijo računa, ampak te prodajalec, potem ko plačaš, vpraša, ali morda potrebuješ račun. Precej kontroverzno v primerjavi s strogimi pravili, ki veljajo pri nas, a ne?

V avtokampu ne vprašajo za dokumente enega ali celo vseh, temveč te vprašajo le za ime kraja in države, od koder prihajaš. V času neuradnih ur recepcije plačaš tako, da denar vržeš v škatlo na zidu, ob kateri je obešen cenik. Da opremljene kuhinje, dnevne sobe s televizijo in razkošno velikega prostora, ki jih imaš v kampu na voljo, ne omenjam.

Razkošje prostora v avtokampih. 2018-norveska_21
2018-norveska_22
2018-norveska_23

Kopalnica v avtokampu na Danskem. 2018-norveska_25

Igrala v avtokampu na Danskem, ki te izzivajo, da se lotiš nečesa norega. 2018-norveska_24
Še eno razkošje, s katerim na severu skrbijo za to, da se popotnik počuti kot gospod. Skorajda povsod je mogoče najti mizico s klopco, kjer se lahko usedeš in pomalicaš. Ali zadremaš, kar sem tudi prakticiral, ko je bilo vožnje vrh glave. 2018-norveska_26

Ko sva tukaj malicala, je Sabrina zagledala lososa, kako je skočil visoko iz vode in navdušeno zakričala. Pa je rekla, naj ga grem ujet. In sem šel. Nastavil sem roke in čakal, da mi skoči v naročje. Začuda mi ni. Mislim, da bom moral dodelati svojo tehniko ribarjenja. 2018-norveska_27

Posedanje jim ni tuje, če kdo morda misli, kako ves čas marljivo delajo, v primerjavi z jugom Evrope.

Kafetkanje v Bergnu 2018-norveska_28
in sončenje v Trondheimu na Norveškem. 2018-norveska_29
Posedanje na plaži na Danskem 2018-norveska_30
in ob Donavi v Regensburgu. 2018-norveska_31

Skratka, priložnosti za posedanje in prepuščanje brezdelju je na severu več, kot si mislimo. Zagotovo so tam tudi marljivi delovni ljudje, ki skrbijo, da vse skupaj tako dobro teče, a teh nisva imela priložnosti videti pri delu. Tako nama je skrivnost njihovega uspeha ostala neznanka. Z uspehom imam v mislih urejenost in skrb za to, da so zadeve v resnici čim bolj preproste in uporabne. Kar čutimo tudi popotniki, ki nam je na ta način doživljanje in dojemanje teh dežel še prijetnejše.  

Norveška. Krasna, težavna, a poceni

V zadnjem času je moderno v čim krajšem času prepotovati čim več. Poznam kar nekaj popotnikov, ki so v času, ko sva midva prepotovala del Norveške, obkrožilo svet in motorista, ki je pot, za katero sva midva porabila 21 dni, porabil pol manj časa. Časi se spreminjajo in z njimi tudi zmožnosti ter želje popotnikov in drugih, ki potujemo. Tudi meni so se čudili, ko sem »zdirjal« čez Afriko v dveh mesecih, med tem, ko tisti, ki se odločijo za takšno pot, zanjo porabijo leto ali več. Čas je ena hecna reč.

Tokrat sva ponovno poskusila nekaj novega in si čas za potovanje prilagodila. Vsak po svoje. Čeprav sva potovala skupaj, je Sabrina za to potovanje porabila dva, jaz pa tri tedne. Kako? Preprosto, ona je do Skandinavije in nazaj poletela, jaz pa zdirjal. Tako je za pot do Osla porabila nekaj ur, jaz pa tri dni in prav toliko za pot nazaj iz Stockholma. Tako si je prihranila 4000 kilometrov oziroma 6 dni monotone (in naporne) vožnje z motorjem po avtocestah! Saj pravim, da idej, kako narediti potovanje vedno znova zanimivo in drugačno, čeprav na isto destinacijo, nikoli ne zmanjka. Le malce se je treba angažirati.

Tako mi je po sedmih letih, odkar sem se po teh krajih potikal sam, končno uspelo Sabrino prepričati, da je Norveška destinacija vredna vsega truda ter še marsičesa. Predvsem zaradi tega, ker si tam brez lastnega prevoza nimaš kaj za početi in je do tja treba nekako priti in ker so cene najemov avtodomov vrtoglave in še kaj. Zraven tega je tamkajšnje vreme daleč od vremena, kakšnega si želimo na potovanju. Midva sva imela dež skoraj vsak dan. Tudi tako, da sva se zjutraj v dežju zbudila in pozajtrkovala, pospravila šotor, prevozila nekaj sto kilometrov, se v drugem kraju namestila ter zvečer zaspala, pa vmes niti za hip ni nehalo deževati, sva parkrat doživela. Temperature so se spustile tudi pod sedem stopinj Celzija. Ure (ne dneve!), ko je bilo sončno in topleje kot dvajset stopinj, bi lahko preštel na prste. Ene roke. Čisto zares. Sicer pravijo, da je bilo letošnje poletje izjemno vroče, a najbrž mi južnjaki, vročino pojmujemo drugače, kot Skandinavci. Upam, da se razumemo, da ni veliko oblik potovanj, manj neprimernih za dež in mraz, kot potovanje z motorjem in šotorom. A presenetljivo dobro sva te neprijetnosti prenašala, najbrž je to treba pripisati popotniški kilometrini, ki ji imava za seboj. In seveda dobri opremi na motorju in v šotoru, ki naju je (v glavnem) ohranjala na suhem.

Seveda moram omeniti tudi stroške, saj Norveška velja za eno najdražjih držav za potovanje (in življenje) na svetu. Jaz pa lahko sedaj, po sedmih letih, ponovno zapišem, da to ne drži. Uspelo nama je uresničiti mojo napoved o tem, s koliko denarja lahko dva popotnika na Norveškem preživita. Pravzaprav sva porabila še manj! S tem, da sva vsak večer prenočila v plačljivem kampu in pravice do prenočevanja na prostem »The right to roam« nisva izrabila. Zakaj bi jo, če nočitev v avtokampu s toplo vodo, sanitarijami in opremljeno kuhinjo v povprečju stane skupaj 15-20 evrov. Stroški so tako predvsem odvisni od tega, kako, ne kam potujemo. Za kar se je seveda potrebno prilagajati. Pogosto bolj, kot si mislimo, da se bomo, preden odpotujemo.

Še okvirni (manjka nekaj ovinkov, pot do Osla in pot iz Stockholma) zemljevid najine poti:

Norveška odiseja v fotografijah

Tako, letošnjo motoristično pustolovščino na sever sva uspešno zaključila. Ne le uspešno, temveč neprimerno bolje kot lani, saj smo se tokrat vsi vrnili domov celi. Suzuki, Sabrina in jaz. Jutri namreč mineva natanko leto dni od dne, ko sem se polomljen vrnil iz Kirgizije. Priznati moram, da je ta neljubi dogodek pustil sledi, a ker je tega že eno leto in je tri potovanja, je čas, da na to pozabim.

Najino pot po severu sva pravkar zaključila in je najprej treba nadoknaditi zamujeno. Po prioritetah, seveda. Zraven tega sva se s severa oglašala predvsem v besedi, naj tokrat govorijo fotografije. O obiskanih krajih, prevoženih kilometrih, doživetjih, tehničnih težavah in vremenskih razmerah, pa prihodnjič.

Veličastna skala, Preikestolen. photo-02-08-2018-18-15-49
photo-02-08-2018-18-36-21

Bergen, baje eno najlepših mest na svetu. photo-03-08-2018-18-43-34
photo-03-08-2018-20-31-52

Balestrand. photo-05-08-2018-10-07-00

Vožnjo mimo ledenikov spremljajo mraz, dež in veter, a občutek je kljub šklepetanju zob tako izreden, da sva to ponovila večkrat. photo-05-08-2018-14-58-46
photo-05-08-2018-17-34-20

Lesene cerkvice so kot iz pravljic. photo-05-08-2018-20-45-18

Najbolj obiskan fjord, Geiranger. photo-06-08-2018-12-22-58

Krasne ceste. photo-06-08-2018-13-46-42
photo-09-08-2018-17-33-50
photo-11-08-2018-11-24-03

Razgledi, ki se jih je nemogoče naveličati. Resda so trenutki, ko se takole razodenejo, redki, a takrat so dih jemajoči. photo-07-08-2018-07-59-42
photo-11-08-2018-10-44-18
photo-09-08-2018-20-33-00

Vsak dan sva prenočila v šotoru, le za eno noč sva si privoščila hiško iz pravljice. Seveda zato, ker sva si edino tako lahko posušila od dežja premočeno opremo. photo-11-08-2018-09-26-28