Motoristična potovanja | Popotniški dnevnik družine Bračko

Kulinarična Korzika

Posted on 6. oktober 2024 by Davor

Tik preden sva se odpravila na Korziko, sem se spomnil, da je Korzika pravzaprav Francija. Ne glede na grafite, ki jih je mogoče videti na Korziki: “Corsica is not France!”, s katerimi nekateri izražajo ne-pripadnost materi Franciji. A o tem pred potovanjem sploh nisem razmišljal in sem se šele tik pred zdajci spomnil, da greva v deželo, ki ima največ restavracij z Michelinovo zvezdico na svetu. Okušanje lokalne kulinarike je pač najina strast in če že potujeva v Francijo, bova to počela tudi na Korziki. Sicer z rahlim strahospoštovanjem, saj imava s preteklih potovanj po Franciji v spominu visoke cene in majhne porcije, kar nekako ne gre skupaj z volčjo lakoto, ki na motorističnih potovanjih pesti predvsem mene. A sva si rekla, da si bova v dveh tednih vendarle privoščila nekaj obiskov zares dobrih restavracij. Sedaj sem jih preštel in ugotovil, da sva si to privoščila petkrat. Kar sicer ni veliko za dva tedna, a dovolj, da sva si vse te obiske zelo dobro zapomnila. Podobno, kot sem si zapomnil sceno iz Francije, ko smo jo pred mnogimi leti prvikrat obiskali. Okrog poldneva smo se peljali mimo gradbišča in zagledali skupino cestnih delavcev sedeti pod drevesom v senci in kositi. Jedli so kot gospoda. Skratka, od Francozov bi se človek želel naučiti odnosa do hrane. Ta se silno razlikuje od države do države in pove precej več o običajih dežele, kot si mislimo. Ne le to, kaj jedo, temveč tudi to, kako jedo, kje jedo in koliko časa si za to vzamejo. Glede na to, da smo jedli in bili priča temu, kako jedo druge, kar je v tem oziru še pomembneje, že v skoraj sto deželah širom sveta, imam na to temo toliko spominov, da raje ne začnem s to tematiko. Kakorkoli, spoznavanje dežele in ljudi skozi jedi je eden od razlogov, da na potovanjih tako radi okušamo lokalno hrano, saj se tam naužijemo ne le dobrot, temveč tudi lokalnih običajev. Ko se nam posreči zaiti v lokal, kjer smo edini tujci, je to največkrat sila zanimiva in nagrajujoča izkušnja.

Po drugi strani pa je na potovanjih s šotorom to, da si obroke pripraviš sam, še posebej, če imaš srečo in šotoriš nekje v naravi, prečudovita izkušnja. Letošnje leto je bilo, kar se števila noči v šotoru tiče, zame rekordno in sem se nekaterih jedi naveličal. Sploh ovsenih kosmičev ipd. zajtrkov, katerih osnova je mleko. A na Korziki sva si, četudi sva spala v šotoru, najpogosteje privoščila zajtrk iz pekarne. Saj francoski rogljički nikjer niso okusnejši, kot v Franciji.

Najbolj pristen lokalni obrok, ki sva ga doživela, je bil v restavraciji v hribih, kjer daleč naokrog ni ničesar. Ruralna restavracija A Pignata že več let ponuja en in isti pet-hodni meni in kosilo traja prijetni dve uri ali še več, če ti ni treba šofirati in si lahko zraven jedače privoščiš še vino. Vse, kar so prinesli na mizo, je bilo izjemno okusno, že od kruha naprej. Le sir, ki so ga prinesli na koncu, je bil za Sabrinin okus prestar oz. premočan. Največje presenečenje so bile porcije, ki so bile tako ogromne, da bi se od tega, kar so prinesli nama, lahko najedli štirje.

Na fotografiji so jedi le enega od petih hodov: Agneau au four, Cannelloni au brocciu, Haricots en sauce in jed, ki je ne znam poimenovati.

Plateau de fromages.

Vse skupaj je bilo izjemno kulinarično doživetje in daleč najdražje kosilo, ki sva si ga v življenju privoščila.

Tako nama je bilo všeč, da sem nato s pomočjo Michelinovega vodnika iskal dobre restavracije na Korziki in sva jih obiskala še nekaj. A takšnega kulinaričnega razvajanja nisva več doživela. Kot sem zapisal že v prvi objavi, se v Franciji cedijo sline že ob vstopu v najpreprostejšo pekarno ali delikateso.

Sočna kostanjeva torta v restavraciji A Mandria di Pigna je bila nekaj povsem drugačnega, kot suh biskvit, ki sem ga omenil zadnjič.

Zadnji obrok na Korziki sva si privoščila v italijanski restavraciji, saj je bila tista, ki sva jo imela nagledano, zaprta. Kar je bila pravzaprav sreča, saj je bila hrana tudi tukaj izjemno okusna in ravno takrat, ko sva ta sedela na kosilu, se je ulilo kot iz škafa, tako, da naju hud naliv ni namočil. Je pa tudi tukaj vse skupaj trajalo tako dolgo, da sva skoraj zamudila na trajekt. Zadnja sva se vkrcala!

Najboljša potovanja so tista, ko odideš domov takrat, ko bi hkrati še malce ostal, a se tega da greš domov, veseliš še bolj.

Prekrasni razgledi na Korziki

Posted on 29. september 2024 by Davor

Po prečudovitem celodnevnem pohodu v gorskem svetu Korzike sva si šla za en dan oddahniti na morje. V kraju Porto sva našla lep kamp in prostor za šotor in tam ostala dva dni. A ker nama to, da bi bila kar tako na morju (karkoli že to, da bi si človek oddahnil, pomeni) najbolj ne sede, sva se že naslednje jutro ponovno odpravila na pohod. Za cilj sva izbrala rt Capo Rosso in trdnjavo Torra di Turghju, od koder so bojda lepi razgledi. Sicer naju je na začetku pohoda pričakal dež, a sva se kljub temu odpravila, saj ni bilo videti, da bo dež dolgo trajal. Na vrhu so naju res pričakali obljubljeni razgledi in tudi sonce je posijalo.

Pot nazaj je bila bolj naporna, saj sva se morala vrniti do parkirišča, kjer sva imela motor, za kar je bilo treba navkreber v vročem soncu. Bilo je tako naporno, da zadnjo uro vzpona nisva spregovorila niti besede. Takoj zatem, ko sva pregreta telesa ohladila v morju na prečudoviti plaži Bussaghlia, je bilo trpljenje pozabljeno.

Porto sam po sebi ni kraj, ki bi ponujal kaj posebno privlačnega, a njegova lokacija je izjemna. Leži namreč ob obali, ki je fascinantno razgibana. Največja tamkajšnja atrakcija je ozka cesta, ki se vije skozi skalno pokrajino visoko nad morjem. Resnično izjemno. Vožnja po tej cesti je edinstveno doživetje. Še posebej z motorjem, saj se je tako mogoče ob robu cestišča ponekod zaustaviti in naužiti razgledov. Z avtomobilom je to na tej ozki cesti skoraj nemogoče. Tako nama je bilo všeč, da sva se kar dva dni vozila sem ter tja in občudovala prekrasen svet okrog naju. Čez najatraktivnejši predel sva se zapeljala petkrat.

Naslednji postanek sva naredila v mondenem središču Korzike, mestecu Calvi. Marina je bila polna raznoraznih plovil, ki plujejo med celinsko Francijo in Korziko, tako, da je vse skupaj precej spominjalo na turizem, ki nama ni najbolj blizu.

Raje sva se vrnila k prizorom, ki so nama na motorističnih potovanjih najbolj pri srcu.

Severna obala Korzike je bila prav tako slikovita, kot preostali del otoka. Rt Cap Corse sva tokrat izpustila, saj smo ga že obvozili na prvem potovanju po Korziki in v spominu mi od njega ni ostalo nič omembe vrednega. Saint Florent sva izbrala za kraj, v katerem sva prenočila zadnjo noč na Korziki. Majhno obalno mestece brez blišča, s prijetno plažo in ravno dovolj večernega utripa za sprehajanje in posedanje ob sončnem zahodu.

Pohajkovanje po Korziki

Posted on 22. september 2024 by Davor

Obiskala sva menda vse večje otoke v Sredozemlju, od Krete, Sardinije, Sicilije, Majorke, Cipra, Malte in tako naprej, a Korzika je nedvomno zmagovalec v kategoriji naravnih lepot. Otok po najinem okusu, saj ima pravšnjo mero vsega, kar imava na potovanjih najraje.

Po tem, ko sva se nekaj dni mudila v hribih in pohajkovala, sva se ponovno spustila do nižin, na morje. Tudi ta dan sva bežala pred dežjem. Bila sva na kosilu nekje v hribih, ko se je naenkrat stemnilo in začelo grmeti. Gostilničar je rekel, da imava deset minut, preden se ulije. Ko sem mu povedal, da greva v Bonifacio, je rekel, da ne smeva direktno na jug, ampak proti zahodu, sicer naju bo nevihta ujela. Hitro sva se oblekla in se zapeljala proti zahodu, tako, da naju je nevihta le oplazila. Začutila sva prijeten hlad in nekaj kapljic, a ko sva se spustila do morja, o nevihti ni bilo nobenega sledu, o čemer so pričale tudi vrtoglavo visoke temperature. Namestila sva se v kampu blizu mesta in se peš sprehodila v Bonifacio, najjužnejši kraj na Korziki, le streljaj od Sardinije.

Pogled proti Sardiniji.

Fotografija, posneta na istem mestu pred dvajsetimi leti.

Razen sprehoda si v tem turističnem kraju nisva privoščila ničesar drugega. Pravzaprav nisva našla ničesar, kar bi naju pritegnilo. Zato sva se naslednje jutro odpravila naprej po zavitih cestah do prestolnice Ajaccio. Tam je Sabrina rekla, da ima vročine vrh glave in si želi, da greva v nek klimatiziran prostor, tako, da sva namesto v šotoru, prenočila v razkošno ohlajeni hotelski sobi. Začuda sva v tem velikem mestu našla krasno plažo in se takoj zjutraj po zajtrku odpravila na plavanje v kristalno čisto morje. Tudi tukaj se nisva zadrževala več, kot je bilo nujno potrebno.

Naslednji postanek sva naredila v kraju Corte, ki leži na sredini otoka in se tam utaborila za dva dni.

Corte sam po sebi ni nič posebnega, je pa izhodišče za prekrasne izlete po dolini reke Restonice. To dolino sem si zapomnil od prvega potepanja po teh krajih, ko smo se peljali po silno ozki cesti ob reki z nešteto tolmuni polnimi kopalcev. A danes je ta cesta zaprta, saj jo je poškodovalo neurje pred nekaj leti in ni več niti dovoljeno, niti mogoče peljati se po njej. Tako sva sedla na avtobus in se zapeljala do izhodišča za pohod. Hodila sva po razgledni poti nad reko Restonica, s katere se je videlo, da je cesta na več mestih povsem zasuta s kamenjem, mostovi pa podrti, tako, da nič ne kaže na to, da bi cesto še kdaj spravili v pogon.

Na najino presenečenje je bila koča, kjer je bilo nekoč parkirišče, odprta, tako, da je Sabrina dobila dozo kave, kar jo je spodbudilo, da sva pot nadaljevala. Ne le kavo, dobila je še tipično korziško kostanjevo torto, ne da bi jo sploh naročila. Ko si jo je ogledovala v vitrini, je možakar kar vzel en kos, ga položil na krožnik in ji ga dal v roko. Torta je bila tako slastna, da oba skupaj nisva mogla pojesti enega kosa. Zbit biskvit z nekaj kostanjeve moke. A očitno je to zadostovalo, da sva pot nadaljevala vse do visokoležečega jezera Melo na 1700 metrih. Sabrina je zbrala pogum in se v jezeru celo okopala.

Čakal naju je dolg spust v dolino, a po ledeni kopeli je bila pot morda za spoznanje lažja. Vsekakor je bil to najdaljši pohod, kar sva jih naredila na Korziki, ne pa tudi najzahtevnejši. A o tem prihodnjič.

Prvi vtisi s Korzike

Posted on 15. september 2024 by Davor

Za tiste, ki na ta francoski otok prispemo s trajektom iz Italije, se Korzika začne v kraju Bastia. Izkrcala sva se, ko se je že mračilo, zato sva odbrzela naravnost v kamp. A ker je nekaj kilometrov južno od Bastie bojda kamp, kamor zahajajo Slovenci, ki pridejo na Korziko, sva se potrudila, da tja ne zaideva. Zgolj zato, ker sva se šla na Korziko družiti s Francozi, ne zaradi česarkoli drugega. Nič novega, saj na potovanjih po svetu najraje iščemo drugače misleče ljudi, ne tistih, s katerimi smo tako ali drugače povezani doma. Zato res nikoli nismo iskali Slovencev, razen po predlogu ali prošnji nekoga drugega. A vemo, da to ljudje počnejo in verjamemo, da zna biti izkušnja, ko na drugem koncu sveta srečaš nekoga, s katerim si na nek način deliš poreklo, silno zanimiva.

Prvi dan sva tako le postavila šotor in se okopala v morju, mesto pa obiskala naslednji dan. Imela sva srečo, saj sva prišla na edini dan v tednu, ko je v mestu tržnica. Nakupila sva nekaj svežih francoskih dobrot in si za zajtrk privoščila charcuterie kar v parku. Fascinantno, kako okusen je lahko preprost francoski baget, da o siru ne govorim. Kaj več od tega v mestu nisva našla zanimivega, zato sva se odpravila nazaj proti kampu in se spotoma še osvežila v morju na majhni mestni plaži. Na pešpoti od mesta do kampa sva našla privlačno boulangerie, kamor sem nama šel naslednje jutro po sveže, predvsem pa pristne francoske rogljičke. Konec koncev sva bila vendarle v Franciji, deželi vrhunskih jedi in vina, tako, da sva se temu primerno tudi vedla. To pomeni, da sva skoraj vedno, ko sva imela priložnost, poskusila kakšno specialiteto. Kar je v Franciji pri tem najlepše, je to, da za okušanje vrhunskih jedi ni treba v vrhunske restavracije. Zadostuje obisk preproste pekarne ali delikatese. Tukaj se moram zaustaviti, sicer bom pisal le o hrani.

Bastia.

Za ljubitelje čudovitih plaž je Korzika raj. Tudi midva jih imava rada, a tako, da jih gledava od daleč, najraje s hribov. Korzika je namreč izredno gorata. Praktično celotno notranjost otoka tvori visokogorje, ki sega tja do 2706 metrov visoko, kot je visok Cinto, najvišja gora, na katero sem se povzpel, ko smo bili tukaj prvič. Pred (glb) dvajsetimi leti! Kadar sva na motorju, naju še tako čudovita plaža tako ne pritegne, da bi se ustavila, slekla motoristična oblačila, zaplavala, se posušila, ponovno oblekla in se usedla nazaj na motor. Preveč zapleteno in neprijetno. V idealnih razmerah poiščeva kamp, ki je blizu morja. Ob koncu napornega dneva na motorju, potem, ko se že ustališ v kampu in s sebe slečeš težka motoristična oblačila in sezuješ masivne usnjene škornje, pa je osvežitev v morju najbolj čudovit način za ohladitev pregretega telesa.

Zraven tega sva bila na Korziki kak teden ali dva prezgodaj, saj se poletje še ni poslovilo in je bilo ob morju za naju prevroče. S termometrom sem v šotoru po 22. uri, ko bi želela v prijetnem hladu večera zaspati, nameril 28 stopinj. Tako sva raje ob vsaki priložnosti ušla v hribe in tam tudi šotorila. Temperature so bile precej znosnejše, tako, da se je dalo pri šotoru tudi posedeti, kar je za naju največji čar šotorjenja. A priznati je treba, da so bili ti dragoceni trenutki redki. Tako, kot naju je iz dolin v hribe preganjala vročina, naju je s hribov nazaj v dolino preganjal drug nebodigatreba. Nevihte. Zdi se mi, da se nam to, da smo na potovanjih nenehno na begu pred nekimi nevarnostmi ali neprijetnostmi, prepogosto dogaja. Skratka, še ene nevihte v šotoru nikakor nisva želela doživeti. A sva jo. Nevihto s točo, ki je klestila skorajda celo uro. V šotoru! Čudež, da sva ostala suha, glede na to, koliko vode je padlo z neba takorekoč nama na glavo. Najbrž je pomagalo, da sva bila pod ogromnimi drevesi. A ne glede na to, je bilo sila neprijetno poslušati, kako toča udriha po mikrometer tanki tkanini, ki te loči od ujme in pričakovati, kako bo šotor vsak čas nekje popustil in naju bo zalila ledena voda.

Pogled iz šotora sredi ujme.

Ko sva se naslednje jutro prebudila, se je naredil prekrasen dan. Pravšnji za pohod, ki sva ga načrtovala za ta dan.

Motoristično potepanje po Korziki

Posted on 8. september 2024 by Davor

Za letošnjo poletno pustolovščino sva izbrala sredozemski otok, ki smo ga obiskali pred mnogimi leti, ko je bila Maša še čisto majhna, Sara pa še v vrtcu. Sabrina pravi, da je takrat imela tako polne roke dela z Mašo, da se tega potovanja zelo malo spomni. Zato je bila Korzika nekako že nekaj let v rezervi, kot bližnja destinacija, ki jo je mogoče dokaj preprosto obiskati. In letos je naneslo, da sva jo ponovno obiskala. Z motorjem, kot to najraje počneva.

Glede na to, da pot do Korzike pelje čez Italijo, katere se ne moreva naveličati, sva potovanje temu ustrezno prilagodila in trikrat v različnih mestih Italije tudi prenočila. V Padovi, Firencah in Ferrari. Seveda sva to naredila tudi zato, ker ne delava več tako dolgih in napornih transferjev, ko se ves dan le voziš in voziš, da bi premagal čim večje razdalje oziroma prišel do cilja. Dolgo sva potrebovala, da sva se tega naučila.

A ker sva šele prišla domov, bova več o tem, kar sva doživela, zapisala in pokazala v naslednjih tednih.

Epilog potovanja po Patagoniji z motorjem

Posted on 19. maj 2024 by Davor

Letošnje potovanje po Patagoniji z motorjem je bila izjemna pustolovščina, ena tistih, ki si jih lahko privoščiš le vsakih nekaj let. S Sabrino sva se na podobno potovanje nazadnje odpravila pred sedmimi leti. Sedem let je sicer lepo, pravljično število, a vendarle se mi zdi to predolgo obdobje za čakanje na naslednjo motoristično avanturo po Aziji, Južni Ameriki, Afriki ali katerikoli celini. Z izjemo Evrope, ki je preprosto preveč civilizirana in urejena, da bi omogočala potovanja s takšno noto, kot jih omogočajo druge celine. Načrtov za tovrstna potovanja v prihodnosti sicer še nimava, a vem, da bom prej kot slej začel o tem ponovno razmišljati.

Pravzaprav je tole epilog potovanja po Patagoniji z motorjem. Lahko bi zapisal, da sva oba izjemno uživala. Da sva se naužila presunljivih naravnih lepot. Da sva pohajkovala po najčudovitejših pohodniških poteh in spala v najrazglednejših spalnicah na svetu. Da sva z motorjem prevozila 4.500 kilometrov v težkih pogojih in po cestah, kar je od naju terjalo izjemno previdnost, da sva lahko dolgo pot uspešno prevozila. Še bi lahko našteval, a vse to sem že povedal. Če sem iskren, je tudi meni že dovolj govoriti o tem, kako čudovito, prekrasno, avanturistično in še in še je bilo na tem popolnem potovanju. Predvsem pa, kako nagrajujoče je takšno potovanje. Zato ta potopis na tem mestu zaključujem.

Dodajam le še eno malenkost. Če bi imel v tem trenutku čudežno moč ali čarobno palico, bi vsem, ki imate v sebi količkaj popotniškega duha ali želja po potovanjih, a ta iz kakršnegakoli vzroka odlašate, odstranil tančico preprek. Predvsem tistih, ki so v vas samih. To na svoj način sicer že poskušam od leta 2009, ko sem prvič pisal o tem, a čarobna paličica bi zagotovo imela večji učinek, kot moje besede. Kar seveda ne pomeni, da bom s pisanjem ali iskanjem čarobne paličice prenehal.

Patagonija – eno najbolj avanturističnih potovanj z motorjem

Posted on 12. maj 2024 by Davor

Dobra dva meseca je minilo, odkar sva se vrnila iz Južne Amerike, a mi še kljub temu ni uspelo zaključiti potopisa. Morda zato, ker sva bila res daleč stran in je potovanje trajalo ves mesec. Morda zato, ker je tam resnično veliko za videti. Morda zato, ker potovanje z motorjem po Južni Ameriki ni mala malica, ampak pristna pustolovščina, o kateri je precej za povedati. Morda pa zato tako dolgo pišem o tem, ker na ta način sam podoživljam potovanje, o katerem pišem.

Potem, ko sva zapustila narodni park Torres del Paine na jugu Čila, sva imela pred seboj le še en cilj. Uspešno pripeljati nepoškodovan motor in seveda naju do konca potovanja. Prvi postanek pred končnim ciljem sva naredila v kraju Puerto Natales. Po štirinajstih zaporednih nočeh, prespanih v šotoru, je bilo tukaj prvič, da sva ponovno spala v sobi. Tole je kar dolg niz prenočevanj v šotoru, česar že dolgo nisva naredila. In to v kampih kategorije, ki jih ne gre primerjati z razkošnimi kampi, kot jih poznamo pri nas in v naši okolici. Saj vem, da se ponavljam, a tega, kakšen užitek je spanje v šotoru, pač ne morem povedati dovoljkrat. Na tem potovanju sva to ponovila dvajsetkrat, kar me je izjemno osrečilo. Ko sva potovanje z motorjem v Patagonijo načrtovala, sva precej tehtala med različnimi možnostmi, glede na stroške, udobje, zaščito pred slabim vremenom in podobno. A sva se oba strinjala, da bo potovanje takšno, kot si ga želiva oba, le v enem primeru; da potujeva z motorjem in šotorom. S tovrstnim načinom potovanj imava že veliko izkušenj in veva, da nama je najbolj všeč, ne glede na kopico težav, strahov, pomanjkanja ugodja in še česa, ki jih tovrstno potovanje prinaša. Tudi v Patagoniji se je to izkazalo za resnično.

Puerto Natales ne ponuja ničesar posebnega, kar smo ugotovili že prvič, a je odlično izhodišče za čilsko Patagonijo. Potem, ko sva se otresla krdela potepuških psov, ki naju je tako grdo napadlo, da sem peljal skozi rdeč semafor, sva si malce oddahnila in poiskala ogrevano sobo. Ja, na jugu Čila so sredi poletja sobe ogrevane, takšne temperature so tukaj. To je tudi pomenilo, da naju bo naslednji dan, ko naju čaka zadnja etapa, na motorju zeblo. In naju je. Tako, kot na motorju še nikoli. Jutranje temperature so bile okrog pet stopnij, kar ni prehudo, a čakalo naju je tri ure vožnje po hitri cesti. Pri hitrostih nad sto kilometrov na uro slej kot prej pride mraz skoz vse plasti oblačil. Sabrina je naštela več kot dvajset kosov oblačil na sebi!

Punta Arenas leži tik ob Magellanovi ožini in je zadnje mesto, ki sva ga na tej poti obiskala. Takoj, ko sva prispela, sva oddala motor. Na tresočih cestah sva izgubila nekaj vijakov in motor ni več bil v takšnem stanju, kot takrat, ko sva ga prevzela. Zato me je malce skrbelo in ko sva ga oddala, sem si oddahnil. Tako nama ni ostalo drugega, kot da se pripraviva na dolgo pot domov.

Dva dni, ki sva jih imela v Punti Arenas, sva se sprehajala in urejala stvari za pot domov. Dobrih 40 kilogramov prtljage je bilo treba nekam dati, midva pa seveda nisva imela niti torb, niti kovčkov. V lokalnih trgovinah sva nažicala kartonske škatle in vso opremo zložila vanje ter jih zapakirala za na letalo. Za spomin sva si privoščila še zadnji cordero patagonico in še kakšno dobroto, ki je ni mogoče najti nikjer drugje na svetu. A pravzaprav naju je v Punti Arenas najbolj impresionirala pivovarna Austral, ki sva jo obiskala na vodenem ogledu. Manjša pivovarna, a v njej varijo eno izmed najboljših piv, kar sva jih poskusila.

Pot domov je trajala 37 ur. S tem, da nisva imela res dolgih postankov med tremi poleti. Predvsem trinajst urni polet čez Atlantik je trajal celo večnost. Seveda je to del potovanja brez katerega ne gre, če želiš obiskati tako odročen del sveta. Ko sva prišla v varno zavetje doma, sva si lahko le še čestitala za “eno najbolj avanturističnih potovanj, kar sva jih opravila v življenju”, kot sem zapisal v dnevnik.

Obisk narodnega parka Torres del Paine

Posted on 28. april 2024 by Davor

Narodni park Torres del Paine je bojda najbolj obiskan park v tem delu sveta. Nič nenavadnega, saj ponuja razglede, ki jih je težko najti drugje na svetu. Modro nebo, turkizne reke in jezera ter gorski vršaci so tukaj tako izrazito kontrastni in takšnih oblik, da jemljejo dih. Leta 2009, na našem prvem potovanju po teh krajih, smo se lotili dvodnevnega pohoda, a nam je slabo vreme preprečilo uživanje v razgledih. Namesto tega smo v celodnevnem dežju vso energijo namenili zgolj temu, da smo uspeli priti do zavetišča tik pred temo. Takrat smo bili popolnoma premočeni in resnično zdelani, tako da smo si vsi štirje izkušnjo trekinga po Torres del Paine zelo dobro zapomnili. Sabrina še najbolj, saj se je tako veselila barv in razgledov, ki pa nam takrat niso bili naklonjeni. Zato si je tako močno želela nazaj v te kraje. Čakala je petnajst let, a se je izplačalo.

Morda na začetku še tole, če kdo razmišlja o obisku teh krajev; logistika obiska narodnih parkov v Čilu, je podobno kot v ZDA, nočna mora. Tudi do pol leta vnaprej je treba rezervirati namestitve. Cena? Španci, s katerimi sva govorila, so povedali, da so v povprečnem hotelu v centru parka za noč plačali 500 evrov. V Argentini sva od popotnikov, s katerimi sva se srečala in so potovali v obratni smeri od naju, torej od juga proti severu, prejela neprecenljive nasvete. Malezijska motorista sta nama v El Chaltenu dala kar nekaj koristnih namigov, kam in kako v Torres del Paine. Tega nisva prebrala v nobenem od vodnikov, na nobeni spletni strani ali internetni skupini. Nasveti iz prve roke, ki si jih izmenjujemo popolni tujci, a sorodne popotniške duše, ki se naključno nekje srečamo, so še vedno najdragocenejši, kar me neizmerno veseli. A v vsakem primeru je treba za logistiko obiska narodnega parka Torres del Paine poskrbeti precej časa vnaprej.

Sama sva na srečo kampirala, kar je precej preprosteje (in tudi do 90 odstotkov ceneje), kot iskanje proste sobe v hotelu. A tudi za to, da sva dobila prost prostor v kampu, sva imela precejšnjo srečo. Povrhu sta nama Malezijca svetovala, da naj ne greva v osrednji del narodnega parka, saj je preplavljen s turisti. To sva tudi naredila in sva prve dni kampirala v prečudovitem in hkrati samotnem kampu ob Modri laguni.

Nisva bila povsem sama, imela sva pernato družbo.

Na dan, ko sva prišla v Torres del Paine, je bil menda najmočnejši veter, kar sva ga na tej poti, če ne v življenju, doživela. Veter je pihal tako močno, da sem motor komaj obvladoval. Že na parkirišču, pred edino trgovino v teh krajih, sem ga komaj obrnil v pravo smer, da je Sabrina lahko splezala gor, ne da bi naju pri tem manevru veter vrgel po tleh. Na spodnji fotografiji se vidi, kako si je Sabrina poskušala obleči vetrovko čez motoristična oblačila. Nekaj časa sem jo še gledal in fotografiral, nato pa ji šel pomagat, ker je veter pihal premočno, da bi ji uspelo.

Kljub vetru, se tokrat čez vreme nisva pritoževala. Od štirih dni, ki sva jih preživela v narodnem parku, je deževalo le en dan. In ker veter, četudi močan, ne kvari razgledov, sva uživala v izjemnih razgledih. Pohajkovala sva bolj ali manj ves čas, a nisva se odpravila na nobenega od popularnih večdnevnih pohodov. To ni bil najin namen in tudi gneča je na najbolj popularnih lokacijah Torres del Paine takšna, da razvrednoti lepoto sicer čudovite narave.

Hosteria Pehoe.

Razgledišče Ferrier. Tudi sem sva prišla zahvaljujoč nasvetu, ki nama ga je dalo neko dekle, s katerim sva se pogovarjala.

Na levi ledenik Grey in pripadajoče sivo jezero, gorski masiv Torres del Paine in jezera v vseh odtenkih modre.

Cuernos del Paine, dva znamenita fotogenična rogova, ki zaznamujeta osrednji del narodnega parka.

Slap Salto Grande, preko katerega se pretaka voda iz jezera Nordenskjöld v jezero Pehoe.

Po štirih dneh je bil čas, da se ponovno posloviva od tega prečudovitega dela Patagonije in odrineva še dlje proti jugu Južne Amerike.

Osrčje argentinske Patagonije

Posted on 21. april 2024 by Davor

Del Argentine, kjer sva naredila naslednji postanek, smo si dobro ogledali že na prvem potovanju na tem koncu sveta. Sabrini je bilo takrat tako všeč, da je hotela priti prav sem še enkrat. Tudi zato, ker nam takrat vreme ni najbolje služilo in tudi zato, ker se z majhnima otrokoma nismo mogli odpraviti na daljše pohode. (No ja, še isto leto sva se s tema istima otrokoma, na katera se sedaj izgovarjam, podali na pohod okrog Anapurn v Nepalu!) Zato sva se vrnila v te kraje, da nadoknadiva zamujeno. Sploh pa je ta del Patagonije tako atraktiven, da bi se človek sem vračal vsako leto. Če le ne bi bil na drugem koncu sveta.

El Chalten, majhen, a silno turističen kraj, ki služi kot izhodišče za najlepše pohode, sva si izbrala za prvi postanek in tam ostala kar tri dni. Najdlje na tokratnem potovanju.

Prvi dan sva se odpravila na (pre)dolg pohod. A alternative, če sva želela videti famozni Ritz Roy čim bolj od blizu, ni. Tako, da sva bila po 25 kilometrih in 1400 višinskih metrih vzpona, kar zdelana.

Tole spominja na razglede, ki smo jih bili deležni na pohodu okrog Anapurn v Zgornjem Mustangu, v Nepalu.

Laguna de los Tres, v ozadju Fitz Roy, zavit v oblak, ki ga ta dan nikakor ni izpustil iz objema.

Naslednji dan je Sabrina zjutraj ugotovila(tudi na moje veselje), da je noge od včerajšnjega dolgega pohoda ne bolijo tako, da se ne bi podala na še en dolg pohod. Tudi nizki oblaki so spustili svoj oklep in sva se lahko navduševala nad razgledi. Odpravila sva se na pohod do Lagune Torre, od koder je lep razgled na še eno fascinantno goro, Cerro Torre.

Laguna Torre sicer ni tako turkizna, kot laguna, ki sva jo obiskala dan prej, a razgled ni bil zaradi tega nič manj veličasten.

Od pohodov sva bila dovolj prijetno utrujena, da nisva razmišljala o tem, kako naprej. Tako sem šele dan pred odhodom pomislil na to, da je treba natočiti gorivo, saj je v teh krajih le ena bencinska črpalka. In to tista, na katero imava oba slabe spomine, saj smo na tem istem mestu več ur čakali na gorivo. Kot sem se po tihem bal, bencina tudi tokrat niso imeli. Povedali so, da ga morda dobijo jutri. Skušala sva dobiti bencin nekje drugje v mestu, a brez uspeha. Tako nama ni preostalo drugega, kot da počakava na naslednji dan v upanju, da ga res dobijo. Argentina je namreč v resni gospodarski krizi, zato pomanjkanje goriva tam ni nič posebnega. Naslednji dan je prinesel še bolj jasno nebo in tudi gorivo.

Najlepši pogled na gorsko verigo nad El Chaltenom s Fitz Royem na sredini, nad najinima smejočima obrazoma.

Naslednji postanek sva naredila na menda najbolj obiskanem ledeniku na tem delu sveta, Perito Moreno. Pogled na 250 kvadratnih kilometrov velik ledenik je resnično nekaj edinstvenega. Zdi se ogromen, a je le kanček tega, kar je skrito očem v ozadju. Namreč Južnopatagonsko ledeno polje velikosti Slovenije.

Šotor sva postavila v kraju El Calafate, kjer je vrvež presegel vsa najina pričakovanja. V spominu sva ga namreč imela kot kraj z eno ulico in dobro restavracijo s pristnim patagonijskim žarom, a danes je to turistična meka. Šele v četrtem ali petem kampu sva dobila prostor. Menda zadnji, saj je bila nepopisna gneča čez vikend. Argentinci se namreč, ne glede na situacijo v državi, znajo dobro zabavati. Glasba, ki je donela vso noč, je ugasnila šele po šesti uri zjutraj. Kljub neprespani noči sva na pot krenila zgodaj, saj naju je ponovno čakal logistični zalogaj v smislu iskanja goriva. Tokrat zato, ker so bencinske črpalke predaleč narazen za domet motorja in sva morala gorivo natočiti v plastenke za vodo, da sva lahko prišla do cilja. Ponovno nazaj v Čile.

73 prekletih

Posted on 14. april 2024 by Davor

Ponovno sva zapustila Čile. Argentinska Patagonija naju je pozdravila z dobrimi cestami, kjer je vožnja ponovno postala čisti užitek in sva se med vožnjo lahko prepustila razgledom. Četudi se zdi ravna neskončna cesta dolgočasna, je vse prej kot to. Kmalu so se na cesti pojavili gvanaki, ki so se sprehajali čez cesto, kot, da je njihova. Sledile so luknje v vozišču, ki sva se jim morala izmikati. Ko se je temu pridružil še zloglasno močan patagonijski veter, je moja pozornost razgledom popolnoma popustila, saj se je bilo treba osredotočiti zgolj na obvladovanje motorja.

Bencinska črpalka.

Dobrodošli v Argentini!

Poti nama niso prekrižala le gvanaki, temveč tudi lisice.

Prenočila sva v mestnem kampu v kraju Gobernador Gregores vedoč, da naju naslednji dan čaka najnevarnejša preizkušnja na tej poti. 73 prekletih se imenuje najnevarnejši odsek pet tisoč kilometrov dolge ceste Ruta 40 čez Argentino. Ozadje te ceste je zapleteno, kar se nama ni zdelo niti najmanj pomembno, saj sva jo želela le brez poškodb prevoziti, ne pa razumeti, zakaj je v tako obupnem stanju. 73 kilometrski odsek je namreč prekrit z gramozom, ki je na nekaterih mestih visok tudi več kot dvajset centimetrov. Za enosledna to ne pomeni nič drugega, kot 73 prekletih kilometrov. Ta dan sva na tem odseku ceste srečala nekaj motoristov in čisto vsi so slej kot prej zgrmeli po tleh. Cesta, skupaj z izjemno močnim bočnim vetrom, ne odpusti niti najmanjše napake in padec je neizbežen. Ne vem kako in zakaj, a nama je uspelo prevoziti vseh 73 kilometrov brez padca. Sabrina je v kritičnih trenutkih želela pot nadaljevati peš, a to ne bi imelo smisla oz. ne bi prišla nikamor. Zato sva se počasi, a vztrajno borila in premagovala kilometer za kilometrom, vse dokler se nama ni po skoraj treh urah mukotrpnega garanja prikazal asfalt.

Nekaj ur kasneje so se odprla nebesa in pred nama so se prikazali razgledi, zaradi katerih je Ruta 40 ena najatraktivnejših cest na svetu. Človek v takšnih trenutkih skorajda pozabi na muke, s katerimi se je še pred kratkim spopadel.