Dar okoliščin

Lepo je, če ti je nekaj, kar imaš rad, podarjeno. In lepo je, če znaš dar, ki ti je dan, izkoristiti. O tem, da si skozi različna obdobja v življenju človek želi različne darove, najbrž ni dvoma. So časi, ko si želimo nekaj izjemnega, veličastnega, drznega, edinstvenega ali kako drugače težko dosegljivega. A so tudi časi, ko so nam drobni darovi najdragocenejši. V mislih imam predvsem darove, ki to pravzaprav šele postanejo, potem ko se zanje angažiramo in potrudimo, da iz iskrice, ki nam je na kakršen koli način podarjena, nekaj dobrega ustvarimo. Na primer, bilo je obdobje, ko so nam bile podarjene okoliščine, v katerih smo se s pomočjo lastnega truda odpravili na enoletno družinsko potovanje po svetu. Drži, da brez iskre, ki je idejo zanetila in truda, ki smo ga v realizacijo potovanja vložili, okoliščine same po sebi ne bi bile nič posebnega. A vendar so prav okoliščine, v katerih lahko uresničujemo svoje želje, se zabavamo, družimo, ustvarjamo ali kako drugače uspevamo, velik dar. Ta dar, ki mu danes tako pravim, resda ni vedno očiten in to postane šele, ko ga izkoristimo. In v tem, da okoliščine, v katerih se znajdemo ali živimo, prepoznamo kot dar, iz katerega lahko nekaj dobrega ustvarimo, je čar. Potemtakem je tudi jesensko vreme, ki smo ga deležni to jesen, dar. A to, kar bomo s pomočjo teh okoliščin ustvarili, je na nas. Tako v tem času, ko ne razmišljam o težko dosegljivih ciljih, gledam na stvari.

S Sabrino sva si, zahvaljujoč prečudovitim vremenskim razmeram, ponovno privoščila podaljšan vikend in za tokratni cilj izbrala morje. Z motorjem sva bila letos že marsikje, le na morju še ne.

Prepoznaven znak Opatije je dekle z galebom,
moto_jadran2023_01

ki se ji je pridružilo še dekle z mobitelom. moto_jadran2023_02

To, da Sabrino prepričam, da greva na Pag, ki je meni zanimiv zgolj zaradi lokacije, je vedno težka naloga. Vedno se izkaže, da ima prav. Sabrina, ne Pag.
moto_jadran2023_03
moto_jadran2023_04

Pogled z obale na otoke Goli, Sveti grgur in Prvić.
moto_jadran2023_05

Počitek ob Jadranski magistrali, kjer ob lepih vikendih potekajo gladiatorske igre z železnimi zvermi na dveh kolesih.
moto_jadran2023_06

Motoristični izlet v Tatre

Letošnjega nabiranja sončnih ur še kar ni konec in tudi zlahka pišem o tem, kako smo jih letos nabirali. Kakšen mesec po družinskem road tripu po Balkanu, sva si s Sabrino ponovno privoščila motoristični potep. Izbira destinacije za krajša motoristična potovanja do enega tedna je kar težko izbrati, potem, ko se ti zdi, da si vse atraktivne ceste in privlačne kraje v radiju tristo kilometrov že prevozil ali obiskal. Saj ne, da bi v tem radiju lepot primanjkovalo, a čar, ko obiščeš nekaj, kar še nisi, je vedno nekaj posebnega. Zato se pri načrtovanju tovrstnih potovanj vedno soočam z dilemo, kam. Sploh na motorističnih potovanjih, kjer je pot, ki je že tako pregovorno pomembnejša od cilja, še bolj pomembna. Doživljanje užitkov pri vožnji z motorjem je namreč neposredno povezano s pokrajino, po kateri potuješ in cesto, ki se vije skoznjo. Bolj, kot je cesta zavita in bolj, kot je pokrajina atraktivna, širši nasmeh je pod čelado motorista. Povrhu vožnja motorja zaradi izjemne osredotočenosti, ki jo od motorista to početje zahteva, že sama po sebi predstavlja takšno zadovoljstvo, da pravzaprav ni pomembno niti kam se pelješ, niti s kom se pelješ. Dokler se ne ustaviš, se razume, takrat sta cilj in družba še kako pomembna. Tako sem podobno, kot pomladi, ko sva načrtovala pot v Dolomite, iskal atraktivno pot in tudi destinacijo, ki bi naju pritegnila. Odločil sem se za pot v Tatre. Sabrina je bila takoj za. Sicer je pot do tja manj atraktivna, kot bi si kot motorista želela, a s tem tristo kilometrskim radijem, ki ga morava prevoziti, preden sploh začneva potovati, sva se že sprijaznila.

Tako sva se tokrat zapeljala na Madžarsko, Slovaško in Poljsko, s ciljem v Tatrah. Čez Madžarsko sva jo takorekoč ucvrla in se lepotam začela predajati šele na Slovaškem. Že drugi dan sva se zapeljala čez Nizke Tatre vse do Visokih Tater, saj razdalje tam niso prevelike. Tokrat sva prvič obiskala Zakopane, idilični turistični raj na poljski strani Tater. Tukaj blizu sva se sicer že potepala pred več kot desetletjem, z drugim motorjem, a tega kraja nisva obiskala. Zato sva bila toliko bolj presenečena, ko sva videla, kako oblegan je tako odročen kraj na jugu Poljske sredi septembra. Potem, ko sva postavila šotor in se sprehodila do mesta, je bila tam tako nepopisna gneča, da sva se zbala, da brez rezervacije ne bova prišla do mize v restavraciji. A je šlo.

Prva noč v kampu na Slovaškem pod Nizkimi Tatrami. Moto izlet v Tatre
Sprehod po Banski Bistrici. Moto izlet v Tatre
Štrbské Pleso, mondeno središče v Visokih Tatrah na Slovaškem. Moto izlet v Tatre
Gozdna idila nekje ne Poljskem. Moto izlet v Tatre
Zadnjo noč sva prespala v kampu v Bratislavi. Sicer sva tudi tukaj že bila, a naju to ni motilo. Morda bi lahko objavil kakšno fotografijo lepega starega dela Bratislave, a pogled s tega mostu čez cesto mi je bil resnično všeč. Moto izlet v Tatre
Sombotel, bojda najstarejše mesto na Madžarskem, kjer sva si privoščila še zadnji postanek pred vrnitvijo v Slovenijo. Moto izlet v Tatre

Tatre seveda niso niti Dolomiti, niti Alpe, a so vendarle na svoj način edinstvene in atraktivne. Prav prijetno je bilo obiskati kraje, kamor hodijo Poljaki, Slovaki in Čehi na aktivne počitnice. Pohodnikov in kolesarjev je kar mrgolelo na vseh atraktivnih lokacijah. Sama sva se jim pridružila šele popoldan, potem, ko sva namestila v kampu in slekla motoristična oblačila. No, pridružila sva se jim le na sprehajanju po mestu, kar nama je po celodnevni vožnji z motorjem najbolj prijalo.

Na obeh letošnjih motorističnih potovanjih po Češki, Poljski, Slovaški in Madžarski sva sklenila, da se v gorate predele teh dežel še vrneva. Razen na ravninsko Madžarsko, ki je najmanj atraktivna dežela daleč naokrog, kar se motorističnih izletov tiče. A kot sem zapisal, sva se s tem, da se je treba zapeljati tudi skozi manj atraktivne kraje, da prideš do nečesa lepega, že sprijaznila.

Z motorjem na Češko

Letos si nisva uspela privoščiti daljšega motorističnega potovanja, sva pa naredila nekaj krajših. V prvem poletnem mesecu sva se podala v kraje, ki naju brez izjeme navdušijo, v Dolomite. Kar drugič v osmih mesecih v iste kraje. Bi rekel, da se nikamor ne vračava tako pogosto. V drugem poletnem mesecu pa sva za motoristični izlet izbrala destinacijo, kjer že zelo dolgo nisva bila, Češko. Večjim krajem sva se izognila, saj za potovanja z motorjem niso mamljivi in se raje zapeljala na stranske poti. Obiskala sva regijo Bohemija na jugozahodu Češke, kjer kraljujejo neskončni gozdovi narodnega parka Šumava. Prekrasna kulisa za vožnjo z motorjem. Izjemno sva bila navdušena nad tem, kar sva videla.
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

Češki Krumlov in reka Vltava ter gradovi, ki sva si ogledala le od zunaj, saj sva jih videla že zadostno število in so v glavnem od zunaj videti lepši, kot od znotraj.
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

V narodnem parku Šumava je zjutraj lažje kot kavo, najti pristne in slastne češke knedle. Z borovnicami!
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

Češke seveda ne gre obiskati, ne da bi se prej ali slej spotaknil ob grad ali pivnico. A raje kot pivnico, sva obiskala pivovarno in to takšno, kjer teče proizvodnja, ki si jo je mogoče ogledati.
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

Karlovi Vary, češka, a lično dodelana različica termalnega kraja.
Moto izlet Slovaška 2023

Še dva prekrasna razgleda, ki sva jih našla v Avstriji, na poti do Češke in nazaj.
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

Z motorjem v Dolomite

Priložnost zamujena, vrne se nobena. Tega smo se že naučili. Zato priložnost, ko je mogoče narediti nekaj, kar nas obogati, zagrabimo, sicer se zna zgoditi, da se takšna priložnost zlepa ne ponovi. Z Dolomiti je že tako, da imam izkušnjo, ko več let nisem mogel tja zaradi slabega vremena ali drugih razlogov. Tako sem sedaj, ko je Sabrina privolila za podaljšan vikend na motorju, priložnost zagrabil z obema rokama in naju odpeljal v Dolomite. Kljub temu, da sva bila tam lansko jesen. Kljub temu, da smo se šele pred kratkim vrnili z dopusta in drugih potovanj. Kljub temu, da je bilo doma precej za postoriti. Kljub slabi vremenski napovedi. Razloge proti bi lahko seveda še našteval, a tudi to je nekaj, s čemer smo opravili že, ko smo se odločali o tem ali se odpravimo na enoletno potovanje ali ne.

Ničesar drugega, kot tole; Dolomiti so ena tistih destinacij, ki zahtevajo precej prilagajanja, a ko se odenejo v svoja najveličastnejša oblačila, nudijo ene najlepših prizorov, kar jih je, kar sem zapisal lani oktobra, ko sva se vrnila iz Dolomitov, ne morem zapisati. Naj več povedo fotografije.

Razgledi z gorskih prelazov Stelvio, Fedaia in Gardena.
Moto izlet v Dolomite
Moto izlet v Dolomite
Moto izlet v Dolomite

Lovili so naju temni oblaki, a sva se jim uspešno izogibala.
Moto izlet v Dolomite
Moto izlet v Dolomite

V gorah je še zima,
Moto izlet v Dolomite
Moto izlet v Dolomite

v dolinah je že poletje.
Moto izlet v Dolomite
Moto izlet v Dolomite
Moto izlet v Dolomite
Moto izlet v Dolomite

Vse dneve sva kampirala, kar je ta izlet povzdignilo še na višjo raven (v mojem dojemanju popotniškega uživanja, kjer prenočevanje v šotoru zaseda najvišje mesto).

Moto izlet v Dolomite
Prišla sva celo do Švice, a tokrat meje nisva prestopila. Le čez impozanten, 2758 metrov visok prelaz Stelvio sva se zapeljala.
Moto izlet v Dolomite

Moto izlet v Dolomite

Ta teden sva si privoščila precej dolg vikend in se z motorjem zapeljala v Dolomite. Končno! Za obisk Dolomitov je namreč potrebno precej sreče, oziroma naklonjenosti zvezd, da se poklopijo odločilni dejavniki. Tokrat nama je uspelo rekordno pozno, saj je že oktober, a morda je bilo prav zato še toliko slajše kot kadarkoli. Dolomiti so ena tistih destinacij, ki zahtevajo precej prilagajanja, a ko se odenejo v svoja najveličastnejša oblačila, nudijo ene najlepših prizorov, kar jih je. Res več ne morem prešteti, kolikokrat sem jih obiskal in vedno znova so me zelo očarali. Pravzaprav me ti nepopisno lepi naravni prizori, ko se jim predajava, vedno bolj prevzamejo. Morda to pride z leti, kdo bi vedel…

Nekaj vtisov v fotografijah.

Auronzo in daleč zadaj obrisi treh Cim. dolomiti_2022_01
Tri Tofane s prelaza Tre Crocci. dolomiti_2022_02
Pogled s prelaza Falzarego proti Sorapisu in Cinque Torri. dolomiti_2022_03
Marmolada, najvišji vrh Dolomitov. dolomiti_2022_04
Vasica Pieve in Piz Boe v ozadju. dolomiti_2022_05
Sassongher nad Corvaro. dolomiti_2022_06
Cima della Vezzana s prelaza Rolle. dolomiti_2022_07
Na vrhu gradu v Brunecku. dolomiti_2022_08
2500 metrov visoko na prelazu Timmelsjoch oz. Rombo (morda prelaz sliši tudi na slovensko ime, a pravopis se me ne dotakne tako, kot naravne lepote). dolomiti_2022_09
dolomiti_2022_11
dolomiti_2022_10
Ta prelaz gosti menda najveličastnejši muzej motociklov na svetu. Tako obsežne zbirke česarkoli še nisva videla. dolomiti_2022_13
V ta muzej sva prišla, ker hranijo motorno kolo, s katerim se je pustolovec Max Reisch leta 1933 odpravil z Dunaja v Indijo. Saj ne, da za motoristična potovanja potrebujeva navdih, a videti nekaj tako legendarnega mi veliko pomeni. dolomiti_2022_12
Modena Moena. dolomiti_2022_14
Jezero Carezza. dolomiti_2022_16

Meteora – kjer razgledi vzamejo dih

Ob omembi Grčije, kot počitniške destinacije, najprej pomislimo na peščene plaže s turkiznim morjem. Nič čudnega, saj so najlepše daleč naokrog. Tudi za ljubitelje zgodovine je v Evropi težko najti destinacijo, ki se lahko postavi ob bok Grčiji. Celo kulinarična plat Grčije se nam je v zadnjih letih tako prikupila, da je prehitela Italijo. Po naših kriterijih, se razume, saj so grške jedi, ki so povsod na dosegu, bolj mediteranske, kot italijanske. Razlogov, zaradi katerih zadnja leta redno obiskujemo Grčijo, je še precej več in jih sedaj ne nameravam naštevati. Ta prispevek želim nameniti znamenitosti, ki sem si jo že nekaj časa želel ponovno obiskati, Meteori.

Meteora je paša za oči. Ena tistih destinacij, ki se je ne moremo zlahka naveličati, saj so prizori, ki se ponujajo, čarobni. Na pamet mi padejo razgledi na Uluru v Avstraliji, Sigirijo na Šrilanki, Machapuchare v Nepalu, Titikaka v Boliviji idr. Ja, Meteora je v tej kategoriji, čeprav je v primerjavi z naštetimi zlahka dostopna. Opazovati jo je mogoče celo iz bazena, v katerem sva se hladila v vročinskem valu, ki je v času najinega obiska zajel Grčijo.

Grčija 2021
Prav tako iz mesteca Kalambaka, ki leži pod Meteoro.
Grčija 2021
Grčija 2021
Od daleč in od blizu.
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021
Podnevi in zvečer.
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021
Od zunaj in od znotraj.
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021
Toliko zaenkrat o letošnjem motorističnem potovanju v Grčijo. Ne glede na razmere, ki se jih soočamo v zadnjem letu in pol, je Grčija ena tistih destinacij, kamor se je mogoče vedno znova vrniti in tam potešiti popotniške strasti. Tudi eksotične, če nismo prezahtevni. Obiščemo jo lahko z letalom, kolesom, motorjem, avtom, avtodomom, v lastni režiji ali preko agencije ali kako drugače. Je pohodniška, dopustniška, kulinarična, pomorska, kulturno-umetniška, zgodovinska in še kakšna destinacija. Ja, v Grčijo se še vrnemo.

Obisk antičnega Delfija

Preden sva se letos odpravila v Grčijo, sva imela izbranih nekaj točk, ki sva jih želela ob naslednji priložnosti v Grčiji obiskati. Ena od teh Must-see destinacij je bil Delfi, saj se je Sabrini, ko smo ga obiskali prvič, vtisnil v spomin kot nekaj izjemnega. Ko sva se o najinih načrtih pogovarjala z Avstrijcema, ki sta po Grčiji potovala z avtodomom in motorjem, sta nama povedala, da morava v kamp Delfi, saj ima lepši razgled, kot samo arheološko najdišče in da ima celo “brezkončni” bazen. Z veseljem sva ubogala ta nasvet, saj so bile temperature že tako visoke, da sva osvežitev v hladni vodi že sanjala. Ko sva prišla v kamp, sva takoj spoznala, da se nisva zmotila.

Razgled na morje oljk spodaj v dolini je nepozaben. Iz teh oljk pridelujejo olivno olje, ki mu (v lokalni francoščini) pravijo “mer des olivier de Delphes”. Seveda sva ga kupila za domov.
Grčija 2021
Grčija 2021

Naslednji dan sva namenila ogledu antičnega Delfija. Res je prekrasen. En tistih krajev, na katerem te prežemajo prav posebni občutki, ob katerih se zaveš, zakaj si tukaj.
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021

Novodobna Pitija v Apolonovem templju.
Grčija 2021

A ker naju gore privlačijo, si popoldan nisva privoščila počitka ob bazenu, temveč sva se po pokrajini, ki se z vzpenjanjem precej spreminja, zapeljala do smučišča pod 2457 metrov visokim Paranasosom.
Grčija 2021

Drugačen svet in znosne temperature.
Grčija 2021

Peloponeška odiseja

Z Lefkade sva se odpravila na Peloponez, ki ga imava v spominu, kot manj oblegan del Grčije. Bolj divji in pristen. Kmalu zatem, ko sva zavila z glavne ceste med Patrasom in Atenami proti jugu, sva se znašla v Grčiji, ki je že dolgo nisva obiskala. V dnevnik sem zapisal: “Neverjetno, kakšna divjina in odročnost, kot v kakšni srednjeazijski državi!” Pot čez ta osrednji Peloponez sem izbral namenoma, da vidiva gorati svet in divjino, ki ga obkroža.
Grčija 2021

A ta dan nama jo je zagodel z več neprijetnostmi, kot sva jih pričakovala. Na srečo nič resnega, a dovolj, da sva bila po devetih urah premagovanja vseh mogočih ovir utrujena. Najprej je odpovedala navigacija. Ne glede na to, da sva imela internet, naju je vodila v krogu po prašnih kolovozih.
Grčija 2021

Ko sva sredi prašne ceste iskala pravo pot, sem opazil, da iz motorja curlja olje. Kljub temu sva nadaljevala. V neki vasici sem peljal po glavni cesti, ki je bila na sveže betonirana, a brez kakršnih koli opozoril in sva skoraj obtičala v svežem betonu. Šla sva naprej. A vedno bolj sva se od civilizacije oddaljevala. Spet napačna smer. Obrneva in greva nazaj po stezici, ki je vodila čez travnik. Prideva do mostu čez reko, kjer naju je skupina raftarjev zabodeno gledala, kaj počneva tukaj, v njihovem skritem kotičku. To blodenje po kolovozih je trajalo več ur, dokler nisva končno prišla na glavno cesto. V Lagkadiji, vasici, ki leži nekje v središču Peloponeza, sva našla odprto taverno, kjer sva si privoščila odlično kosilo.
Grčija 2021
Grčija 2021

Naslednji izziv je bila nevihta, ki naju je ujela. Ravno dovolj, da naju je dobro namočilo. Potem, ko sva mislila, da sedaj, ko sva na glavni cesti, sita in je nevihta mimo, naju čaka le še lagodna pot do morja, so nama v Andritsaini povedali, da tukaj ni odprte bencinske črpalke. Na srečo je bila pot do naslednje večinoma spust v dolino, tako, da ta sva z zadnjimi hlapi pripeljala do črpalke. Proti večeru sva prišla v kamp Tholo na neskončni peščeni plaži. Ko sva zvečer sedela na pesku in opazovala sončni zahod, sva se pogovarjala o tem, da nama ni treba v Kašmir ali Kazahstan, da najdeva odročna in nedostopna brezpotja.
Grčija 2021
Grčija 2021

Od tukaj naprej sva se držala obmorskih cest. Zato, ker sva želela obiskati kraje, ki so se nama, ko smo Peloponez obiskali prvič, vtisnili v spomin. Eden od njih je grad Methoni.
Grčija 2021

Eno najbolj fotogeničnih pristanišč, Agios Nikolaos.
Grčija 2021

Naslednji dan je sledila poslastica. Polotok Mani, srednji prst, ki kaže v Afriko, je še danes odročen in divji. Odročnost se kaže tudi v arhitekturi, saj so bile hiše grajene kot obrambni stolpi, skoraj identični tistim, ki smo jih videli v Gruziji. Še do nedavnega so bile vasice na Maniju dostopne le po morskih poteh, danes tja vodi lepa cesta. Sem se še vrneva, sva si rekla.
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021

Ponekod je videti, kot da s turistično sezono ne bo nič,
Grčija 2021

ponekod pa se zdi, kot da za korono še slišali niso. V Nafplionu se je trlo ljudi. Tam sva le prenočila in pobegnila.
Grčija 2021

Tukaj se je pričel vročinski val, saj so se temperature povzpele proti 40 stopinjam Celzija. Ko sva se čez dan ustavila v kakšnem mestu, da bi kaj pojedla ali si kaj ogledala, ljudi skorajda ni bilo. Šparta je bila videti opustošena življenja, le Leonidas, njen najznamenitejši kralj, naju je pozdravil.
Grčija 2021

Od Peloponeza sva se poslovila na Korintskem prelivu in se usmerila proti Atenam, ki sva jim tokrat le pomahala od daleč.
Grčija 2021

Potep po Lefkadi

Grčija je ena tistih destinacij, v katero se radi vračamo tako zaradi poznanega, kot zaradi neznanega. Znano je to, da se lahko vedno zaneseš na sončno vreme, prečudovite plaže, odlično hrano, kakovostne namestitve in zmerne cene. Neznani pa so nam različni kotički Grčije, ki jih je toliko, da je nemogoče obiskati vse in je na vsakem potovanju mogoče odkriti nekaj novega ali znano spoznati na nov način. Letošnjo pot sva pričela na Lefkadi, edinem od večjih Jonskih otokov, ki ga še nisva obiskala. Krf smo prepešačili predlani, Zakintos in Kefalonijo pa smo obiskali lansko poletje.

Grčija 2021
Grčija 2021
Tako sva se utaborila prvi dan, kar v prvem kampu, ki je bil odprt. Sicer sem se vedno znova do kampa pripeljal s strahom, da bo zaprt, saj se turistična sezona letos še ni prav pričela, a so bili vsi avtokampi, ki sva jih obiskala, odprti. Tako kot restavracije, znamenitosti, muzeji, plaže in tako naprej, vse je normalno odprto. Res pa je, da je obiskovalcev malo, kar je seveda za nas dobro, za ponudnike slabo. V skoraj vsakem avtokampu in v marsikateri restavraciji sva se pogovarjala z domačini, a nihče nad prostimi zmogljivostmi ni tarnal. Izjemno pozitivni so in seveda pričakujejo, da bosta julij in avgust prinesla več gostov, kot junij. Tako, da obiskovalec, ki se zna odklopiti od spremljanja dnevnih novic in družbenih medijev, resnično ne ve, da svetu že dobro leto vlada pandemija ali karkoli že. Obrazna maska je pravzaprav edina sled, da je nekaj drugače. A podobno kot drugje, je tudi v Grčiji pogostost nošenja mask sorazmerna z velikostjo kraja.

Grčija 2021
Grčija 2021
Ko sva se usedla za mizo, se je tudi pripetilo, da sva bila edina gosta. Zaradi tega nisva bila prikrajšana, saj sva bila vedno dobro postrežena, hrana pa je bila zmeraj okusna. Pravzaprav večinoma izjemna. Ne glede na to, kako obožujem pripravo večerje v kampu, nama je grška hrana tako zelo všeč, da si skorajda nisva kuhala, ampak sva jedla v restavracijah.
Grčija 2021

Naju sicer niso osebno povabili, niti nisva lovila delfinov, sva si pa privoščila kosilo.
Grčija 2021

Pogled na klife s svetilnika na jugu Lefkade.
Grčija 2021

Ena najlepših plaž na jonskih otokih je nedvomno Katsiki.
Grčija 2021

Saj morje je prekrasno, a razgledi z višin so bolj mamljivi.
Grčija 2021
Grčija 2021

Motoristično potovanje po Grčiji

Letošnje motoristično potovanje je za nama, pred nekaj urami sva se uspešno vrnila domov. Bilo je dokaj intenzivno, saj je Grčija tako pestra in njena ponudba tako raznolika ter privlačna, midva pa tako radovedna, da si časa, da sproti objavljam tukaj, nisem vzel. Za to bo dovolj časa v prihajajočih tednih, oziroma do naslednjega potovanja. Kdo pa pravi, da mora popotniški dnevnik nastajati v živo oziroma, da je treba to, kar se nam dogaja, ko potujemo, objavljati takoj, ne da bi doživetja dodobra predelali?

Grčijo sva obiskala že devetič. A daleč od tega, da tudi tokrat ne bi videla, obiskala in doživela nečesa novega. V Grčijo sva se resda podala četrto leto zapored, a zadnja tri potovanja so bila potepanja po grških otokih z Mašo, tokrat sva se na pot podala sama z motorjem in šotorom. Kar je seveda potovanje drugačne vrste, ki s seboj prinaša dokaj drugačna doživetja. Za iztočnico letošnjega potovanja sva imela spomine na prvo večje družinsko potovanje, ko smo se s Saro podali na enomesečni potep po celinski Grčiji. To je tudi prvo potovanje, ki je objavljeno na straneh našega popotniškega dnevnika.

Grčijo sva izbrala zato, ker sva želela potovati z motorjem, kar je, kadar potujeva sama, že dolgo časa najina najljubša oblika potovanja. Tovrstno potovanje na nek način zahteva svojevrsten poligon, oziroma teren in glede na trenutne razmere, se nama je zdela Grčija popolna izbira. Dva cela tedna sva si vzela za to pot, ki sva si jo malce preobsežno zastavila, a sva kljub temu večino krajev na spodnjem zemljevidu obiskala. Tri tisoč kilometrov se je nabralo na števcu, kar nikakor ni malo, glede na zavite in gorate ter občasno makadamske ceste, po katerih sva v potovala.
Grčija 2021

Če sem že pri tehničnih podrobnostih, naj še omenim, da je na srečo minilo že dovolj let od takratnega dolgega potovanja s trajektom iz Benetk do Grčije, ko smo rekli, da tako v Grčijo več ne potujemo in sva na to zaobljubo pozabila. 25 ur na trajektu je resda dolgočasnih, a glede na to, da je alternativa prečkanje vsaj štirih meja, ki imajo vsaka drugačna pravila in da bi za pot v eno smer potrebovala dva do tri dni vožnje po avtocestah v izjemno visokih temperaturah, sva zelo vesela, da sva izbrala trajekt. Sploh pa sva te balkanske poti že velikokrat prevozila, zato nisva ničesar zamudila in še več časa sva lahko namenila Grčiji.

Naj bo tole za prvo objavo dovolj, saj kot sem zapisal zgoraj, potrebujeva čas, da vtise predelava.