Zadnjič sem omenil, da se za kompliciranjem, zaradi katerega se stežka odpravimo na izlet, dopust ali potovanje, lahko skrivajo drugi razlogi. Kateri? Najbrž jih je veliko, a tokrat o odlašanju.
Jutri, naslednji vikend, drugo leto, kasneje, pozneje, potem, naslednjič, prihodnjič, drugič, enkrat, nekoč in ko. Vsi ti pojmi so evfemizmi za nikoli. S temi besedami prelagamo, odlagamo in odlašamo nekaj, kar bi lahko naredili zdaj. Zdaj je v resnici edini trenutek, ko lahko karkoli storimo. Jutri ima nov jutri, ta trenutek, zdaj, pa je neponovljiv.
Seveda se to nanaša na vsa področja našega življenja, a tudi tokrat imam v mislih potovanja in ljudi, ki o tem, da bi kam odšli, vsaj razmišljajo. Seveda so tudi takšni, ki se niti ne vprašajo, zakaj bi odšli na izlet, dopust ali potovanje, a ti o tem, da bi kam odpotovali, ne razmišljajo. Marsikomu pa se pripeti, da o potovanjih razmišlja tako dolgo, da ga veselje mine in takrat sam postane eden tistih, ki o potovanjih več niti ne razmišljajo. Veselje do potovanj slej kot prej mine vsakogar, wanderlust ni nekaj, kar traja celo življenje. (Morda pa se motim?)
Mi štirje veselje do potovanj zaenkrat še imamo. Vem pa, da je minljivo, zato si želim, da bi ga izrabili zdaj. Ne jutri, kasneje ali nekega dne. Zdaj.
Seveda pa zdaj ni vedno najprimernejši trenutek. Razumljivo je, da moramo, preden se kamorkoli odpravimo, izpolniti neke pogoje. Ti so: da si za izlet, dopust ali potovanje vzamemo čas, namenimo denar in pridobimo privolitev. A predpogoj, če lahko temu tako rečem, je želja. Potovati si je treba želeti. In najlepše je, želeti si potovati zaradi potovanja samega, ne zaradi tega, ker želimo od nekje, nečesa ali nekoga pobegniti. A to je že druga zgodba. Brez dovolj močne želje, da se nečesa resnično lotimo, so pomanjkanje časa, denarja in privolitev, le izgovori. Izgovori, s katerimi slepimo sebe in druge, v resnici pa si potovati sploh ne želimo dovolj močno. Oziroma si bolj želimo nečesa drugega; službe, hiše, avta, zdravja, varnosti, rutine ipd. Vse je stvar prioritet, pa če to priznamo ali ne.
Torej, če smo eni izmed ljudi, ki vsakič, ko nekdo omeni potovanje, rečemo, da bomo tudi sami potovali, ko bomo imeli dovolj časa in denarja, obstaja velika verjetnost, da ne bomo nikoli potovali. Preprosto zaradi tega, ker je verjetnost, da bomo jutri imeli več časa in denarja, majhna. Ne trdim, da to velja za vse, le za večino. Blagor tistim, ki bodo nekega dne še vedno imeli dovolj močno željo do potovanj, povrhu vsega pa še dovolj časa in denarja. Za ostale pa je morda bolje, da si nalijejo čistega vina in se posvetijo uresničevanju želja, ki so jim bolj pri srcu. Potovanja, pa najsi bodo fotografije in pripovedi popotnikov še tako mamljive, niso za vsakogar.
Tisti pa, ki imamo tako iskreno željo do potovanj, kot možnost izpolnitve potrebnih pogojev, pa nehajmo odlašati. Nehajmo uporabljati nedoločen čas, zastavimo si natančen rok, ko se bomo odpravili na izlet, dopust ali potovanje in se ga držimo. Najsi bo to naslednji vikend v toplicah, dopust na Jadranu naslednje poletje ali dvomesečno potovanje po Indiji jeseni 2013. Brez natančno določenih rokov in odločnosti se nam lahko zgodi, da bomo odpotovali nikoli. Potujmo zdaj, poskrbimo za svojo prihodnost, kot je mojo objavo Sam z motorjem komentiral France: “Da bo ta vaša cenjena pot dobila pravo vrednost šele čez leta ko se boste s svojimi vnučki ali pravnučki pogovarjali o lepotah vašega minulega življenja.“