Letos bomo za božično-novoletne praznike ostali doma. Največ zaslug za to ima Sara, ki sem ji že lani, ko smo silvestrovali v Indiji, obljubil, da bo lahko naslednje letos silvestrovo preživela s prijatelji. Naslednje leto in z njim čas, da izpolnim obljubo, je tukaj. Sara bo prvič v življenju najdaljšo noč preživela v družbi nekoga drugega. Midva pa bova prvič po petnajstih letih silvestrovala brez Sare. Tako to gre.
A izpolnitev obljube Sari ni edini razlog za to, da bomo te praznike preživeli doma. Letos smo se toliko napotovali, da smo porabili vse dneve dopusta in še več.
V letu 2014 smo bili na dveh »velikih« potovanjih; na začetku leta v Indiji
in nedolgo nazaj v Mehiki.
Včasih smo si privoščili le eno veliko potovanje na leto, a kaj ko naša radovednost raste. Zraven teh dveh potovanj smo si privoščili več krajših potovanj v bližnje kraje. Čez prvomajske počitnice smo pohajkovali po Cipru,
kjer smo neizmerno uživali v prečudoviti naravi. V času, ko so bili otroci na morju sva si midva privoščila motoristično avanturo po južni Italiji
in se naužila vožnje z motorjem po prostranstvih (in avtocestah). To za potešitev motorističnih želja ni bilo dovolj, zato sva se enkrat po jadranski magistrali zapeljala do Splita, drugič pa sem se s prijatelji zapeljal po bivši Jugi do Črne Gore.
Letos smo končno spoznali lepote družinskega kolesarjenja in opravili del poti okrog Blatnega jezera.
Zraven tega sem prekolesaril še otoke Pašman, Ugljan, Dugi otok, Pag, Rab, Cres in Lošinj, kjer smo si nato vsi skupaj privoščili oddih ob morju.
Neštetih pohajkovanj po gorah in enodnevnih izletov raje ne omenjam.
Želel sem napisati, da »to še ne pomeni, da smo potovali dovolj«. A ko sem ponovno prebral zgornji odstavek in zraven tega seštel vse dneve, ko smo bili kje na potepu, sem si premislil. Nekje je treba potegniti črto in si priznati, da veliko potujemo. Ob tem nenasitnem popotniškem apetitu se človek vpraša, kje je meja, koliko potovanj na leto je dovolj.
Pravzaprav je resnica takšna: z letošnjim izkupičkom potovanj smo zadovoljni. A v naši družini smo trije neumorni popotniki, ki si želimo potovati še več. Še dobro, da smo pri uresničevanju naših popotniških želja omejeni, saj užitki, kadar se jim predajamo brez meja, izgubijo smisel.
No, pa je že dolgo nazaj, ko je Sara nosila pleničke, tako hitro pa spet ne gre. Hehe, Maša še danes preseneča s svojimi modrimi domislicami. Skratka, ni nam dolgčas!
Ja tako to gre, Sara, mala punčka, ki sem ji še nedolgo nazaj menjal pleničke, zdaj najstniška lepotička, bo letos prvič praznovala drugje in kot mi je rekla moja druga triletna vnukinja “deda tako je življenje”