Potovanje po deželici žepne velikosti, Malti, je bilo sicer kratko, a glede na to, da smo se od tam vrnili šele pred tremi tedni, lahko o tem še kaj napišemo. Morda pa koga prepričamo, da se za naslednje prvomajske praznike (namesto v deževni Poreč) odpravi na sončno Malo. Čeprav o dežju raje ne bi, saj nam ta deževni vikend niti najmanj ne ustreza.
Dežja na Malti resda nismo imeli, a je bilo vetrovno. Ko je bil en dan veter premočan za pohajkovanje zunaj, smo ustregli Mašini dolgoletni želji in obiskali akvarij. Želela je videti takšnega, kjer se sprehajaš skozi tunel in skozi steklo opazuješ ribice, ki plavajo nad teboj. Prav takšen je bil na Malti, nov sodoben akvarij, čudovit za pogledat.
O razlikah med mestom in podeželjem na Malti sem že pisal, a ni odveč kakšna fotografija. Če so nas na podeželju presunila cvetoča polja in prepadne pečine, ki se strmo dvigujejo iz morja več kot sto metrov, smo se v mestih navduševali nad zapuščino mističnih civilizacij.
Znajo pa poskrbeti tudi za mestne uličice in trge, ki so prav spokojni, če jih ujameš ob pravi uri dneva, ko jih turisti še ne preplavijo. Sicer se je turistična sezona na Malti šele prav začela, a glede na to, da jo letno obišče več kot milijon in pol turistov, se je gneči, ki jo povzročamo obiskovalci, težko izogniti.
Za namestitev in storitve namenjene obiskovalcem je dobro poskrbljeno. Severovzhodni obalni del Malte je namreč povsem pozidan s hoteli, apartmaji, restavracijami in ostalo turistično infrastrukturo.
Za obiskovalce je sicer dobro poskrbljeno tudi v nekaterih manjših krajih na eminentnih lokacijah, a tam je občutek, da si zgolj številka v gromozanski turistični industriji, precej manjši in prijetnejši. Ne le zaradi manjšega vrveža in s tem spokojnosti, ki jo je moč čutiti na vsakem koraku v zaspani ribiških vasicah, temveč tudi zaradi pristnih prizorov, ki jih napredek še ni izbrisal.
S tem zaključujem pisanje o Malti in začenjam s pripravami na dva najbolj nora meseca v letošnjem letu.