Malavi, toplo srce Afrike

Za Malavi sem slišal več povsem različnih mnenj. Od tega, da je najpreprostejša afriška dežela za potovanje, da je simpatičen in do tega, da je nezanimiv. Zato sem se odločil, da zavijem s poti od Cape Towna do Aleksandrije in se o tej majhni deželi prepričam na lastne oči. Na ambasadi v Lusaki in na meji so mi sicer nagajali in mi niso hoteli izdati vize za vstop, a to me je le še bolj podžgalo k temu, da ga obiščem. Pokazati sem moral le malce večjo mero potrpežljivosti do uradnikov in netolerance do prevarantov in je šlo.

V glavnem mestu Lilongwe nisem mogel priti do denarja z dvema kreditnima karticama, na srečo je šlo s tretjo. A dvignil sem lahko le vsoto, ki je bila celo za malavijske razmere borna. Zraven tega tudi z menjavo dolarjev izven glavnega mesta ni šlo gladko, tako da sem po Malaviju potoval tako rekoč brez denarja. Še dobro, da je tam vse zelo poceni. Na primer, za kilogram sveže okre sem plačal pol evra. Tudi z bencinom sem komajda prišel skozi, saj se mi je na več bencinskih črpalkah pripetilo, da ga ni bilo. In ko sem v žepu imel malavijskega denarja le še za nekaj litrov goriva, ki sem ga rabil do tanzanijske meje, me je ustavila policija. Vozil sem za tovornjakom, ki je vozil prehitro in po pol ure pregovarjanja, mi je policista uspelo prepričati, da nisem vozil tako hitro kot tovornjak pred menoj.

A vse to so bili le logistični izzivi, s katerimi sem se spoprijemal na celotni poti čez Afriko. Sicer sem ob tem spoznaval ljudi, a z uradniki in policisti kaj dlje od uradnega postopka nismo prišli. Da se razumemo, bili so tudi takšni, izjemno prijazni, kot policistka, ki me je na eni od cestnih kontrol pozdravila z »Welcome to Malavi, the warm heart of Africa!« (Dobrodošel v Malaviju, toplem srcu Afrike!)

Kot ponavadi, sem najbolj prijetne in zanimive sogovornike srečal proč od civilizacije, nekje bogu za hrbtom. V vodniku sem prebral, da so nekje v gorah Malavija stenske poslikave iz pradavnine in sem se odločil, da jih poiščem. Zavil sem z glavne ceste in se na pamet zapeljal proti velikim skalam, a nisem našel ničesar. Ko mi po več poskusih ni uspelo, sem začel spraševati ljudi. Vozil sem skozi gozdove in po kozjih stezah,

a pravih skal mi ni uspelo najti. Dokler se ni eden od ljudi, ki sem jih vprašal, zapeljal z menoj in mi pokazal pravih skal. Poslikave niso bile nič posebnega, a pot do tja je bila čudovita.

Eno najlepših afriških izkušenj sem doživel nazaj grede, ko sem se vračal in se ustavil v neki majhni vasici. Tam me je obstopil za en razred nasmejanih otrok in učitelj, ki je edini znal nekaj angleških besed. Nasmeh in veseli obrazi teh revnih otrok me spremljajo še danes kot najlepši spomin na Afriko. Vsaka beseda k temu je odveč.