Uresničimo sanje

O čem sanjarimo? O neizmernem bogastvu. Brezpogojni ljubezni. Zavidljivem uspehu. Rajskem potovanju. Sanjarimo o soncu, ki bi pregnalo sive oblake, ki nas tiščijo k tlom. Sanjarimo o nedosegljivem v upanju, da nas bo to osrečilo. Skratka, sanjarimo, da bi se nam uresničile neke želje, ki se v nekem trenutku zdijo nedosegljive. Najbrž to na nek način počnemo vsi. Vsi imamo svoje želje, o katerih sanjarimo in upamo, da se bodo nekoč uresničile. S tem, da se nekateri z dejstvom, da zakopane skrinje z zlatniki ne bodo našli, sprijaznijo prej, nekateri kasneje. Najbrž pa so tudi takšni, ki se s tem nikoli ne sprijaznijo in še vedno mislijo, da bodo nekega dne zadeli na loteriji.

Seveda sanj drugih, tako kot verskih prepričanj, ne gre obsojati. Najsi bodo sanje nekoga še tako daljnosežne, so njegove. So njegovo upanje na to, da bo njemu nekoč bolje. In, če s svojimi sanjami ne posega v naše pravice, ni prav, da mi z razblinjanjem njegovih sanj posegamo v njegove. Razen izjemoma. Na primer, kot starši smo odgovorni za to, da občasno posežemo v sanje svojih otrok in jih razblinimo, kadar so otroci preveč zasanjani. A to je že druga zgodba.

Kruta resnica je, da se sanje ne uresničijo same po sebi, temveč se moramo za to, da jih materializiramo, presneto potruditi. Največkrat sami. Podobno kot uspeh, za katerega je videti, kot da se je zgodil čez noč, v resnici pa je plod dolgoletnega truda. Avtor Igre prestolov, George R. R. Martin zase pravi, da je njegov »uspeh čez noč« rezultat štiridesetletnega dela. Po drugi strani pa (še en priznan pisec) Paulo Coelho, pravi: »Nikoli ne prenehajmo sanjati! Sanje so hrana za dušo.« Jaz to razumem tako, da je po eni strani treba sanjariti, po drugi pa ostati na trdnih tleh in se truditi, da sanje dosežemo.

Ni nas malo, ki sanjamo o rajskem potovanju. Sanjskih destinacij in razkošnih načinov, na katere bi si želeli potovati, na tem svetu ne manjka. A za nobene nedoživete sanje nisem slišal toliko razlogov oziroma izgovorov, kot za sanje o potovanjih. Žal je tako, da sanjskega potovanja največkrat ne dosanjamo, ostanejo le nedoživete sanje. Domnevam, da se nam zgodi življenje. Preprosto. Sanjsko potovanje zameglijo tegobe vsakdana in doseganje drugih ciljev, za katere racionalno sklepamo, da imajo trajnejšo vrednost, kot sanjsko potovanje. Ampak, ali je kdaj kdo, ki je denar (raje, kot za potovanje) namenil novemu avtu, oblekam in drugim minljivim materialnim dobrinam, gledal fotografije avta ali oblek za nazaj z nostalgijo in se ob tem spominjal nepozabnih trenutkov? Dvomim.

Sanjajmo, sanjarimo, a bodimo realni in se zavedajmo, da se nam bodo sanje uresničile le, če se bomo zanje trudili. Čas beži in prehitro se lahko znajdemo tam, kjer se je našel Bora Đorševič, ki v pesmi Poslednja pesma o tebi ugotavlja »Izgleda da sam uzalud stario ništa od snova nisam ostvario!«

Vietnam 2007