Postpopotniško okrevanje

Potovanje po Svilni poti je zahtevalo daljše okrevanje, kot ga potovanja po vrnitvi domov zahtevajo sicer. Razen res dolgih potovanj, ko se človek zlahka ne sestavi in vrne v »normalno« življenje, je okrevanje po potovanju dokaj hiter proces. Vsakdo, ki je že kdaj potoval, je po vrnitvi domov najbrž občutil, da se mora prilagoditi na vsakodnevni ritem. Najbrž vsak na svoj način. Po naših izkušnjah velja, da daljša, kot je odsotnost od doma in bolj, ko smo se na potovanju predajali nenavadnemu, daljše in zahtevnejše je okrevanje. Prišli smo tudi tako daleč, da smo po vrnitvi s potovanja domov doživeli kulturni šok. Varno zajetje doma je bilo namreč tako drugačno od vsega nenavadnega in negotovega, kar smo na potovanju doživeli, da smo se morali na urejenost in spokojnost domačega okolja prav privaditi.

Pri okrevanju od potovanja se mi zdi zelo pomembno, da si vzamemo čas za to, da potovanje predelamo. Da razmislimo o vsem dobrem in slabem, kar se nam je na potovanju pripetilo, o vseh lepotah, ki smo jih videli, vseh prijetnih izkušnjah, ki smo jih doživeli, vseh prijetnih pogovorih, ki smo jih imeli s sopotniki ali ljudmi, ki smo jih na potovanju srečali, skratka o vsem. O lepem in grdem, o dobrem in slabem. Na ta način si z izkušnjami, ki smo jih na potovanju pridobili, obogatimo dojemanje sveta in to védenje ohranimo na daljši rok. Sicer nam preti, da spomini na potovanje prehitro zbledijo, česar si najbrž ne želimo. Takšna je vsaj naša izkušnja. Še tako »slabo« potovanje je vredno, da ga ohranimo v spominu. Če ne zaradi česarkoli drugega zato, da nam je v opomin pri načrtovanju bodočih potovanj.

Sam se trudim, da se po vrnitvi s potovanja nekaj časa zadržim v fazi okrevanja po potovanju in da prehitro ne zapadem v domačo rutino. Razen seveda, ko bi si želel čim prej vrniti se v rutino, a ne spomnim se, da bi to kdaj storil. Pravzaprav niti ne poznam razloga, da bi se. Jasno pa je, da nas najpogosteje takoj po vrniti s potovanja čakajo obveznosti. Vrnemo se v službo in šolo ter s tem rutino, v kateri ni prostora za okrevanje oziroma predelavo vtisov s potovanja. Tako lahko že do srede pozabimo, da smo še v nedeljo zjutraj z rikšo drveli skozi Chennai. Kar je vsekakor škoda. Zato si je treba prostor oziroma čas za predelavo vtisov po potovanju preprosto vzeti. Čas, ki ga za to porabimo ni nič manj pomemben od časa, ki smo si ga vzeli za načrtovanje potovanja in samo potovanje.

Postpopotniško okrevanje je lahko izjemno prijetno stanje. Urejamo fotografije s potovanja, zberemo dnevniške zapise, pripravimo kakšno predstavitev za družino ali prijatelje ter podelimo mnenje z drugimi popotniki, ki jih poznamo doma. Ob tem se predajamo udobju in luksuzu, ki nam ga nudi domača hiša ali stanovanje, ki je (po naših izkušnjah) najboljši hotel na svetu. Nekako tako, kot sem zapisal po vrnitvi s potovanja po Laosu in Kambodži: »Naša hiša je najboljši hotel, naša kuhinja je najboljša restavracija, vožnja z našim avtom pa je udobnejša od vožnje na kateremkoli javnem prevoznem sredstvu. A obveznosti, ki jih imamo doma, nam odrejajo, kako naj izrabimo čas. Medtem, ko nam je na potovanju na razpolago ves čas tega sveta.«

Laos-2012_76

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja